Smrt je leta 2024 še vedno tabu tema. Žal. To ugotovimo vedno, ko se skušamo v javnosti ali pa zasebnih družbah pogovarjati o njej. Najprej nekaj puhlic, pogled v tla in sprememba teme. Najbrž je krivo to, da je to vendarle nekaj, kar čaka vsakogar od nas in je s tem tako zelo neizbežna in gotova. In verjamem, da se je lažje izogniti misli na svojo lastno minljivost, kot pa se soočiti z njo. Še težje pa je najbrž pomisliti na minljivost nam najdražjih. Kaj šele, da bi si upali predstavljati, da nas morda zapusti naš lasten otrok. Bitje, ki bi moralo preživeti starša in smrt, ki je videti tako nenaravna, nelogična in nesmiselna. In poslušati nekoga, ki je to izkušnjo imel in o njej odkrito govori, je naporno, saj nam nastavi tudi prenekatero ogledalo. Posamezniku in družbi sami.
Doris Kukovičič je v njegovem devetnajstem letu življenja izgubila sina Matica. Po njegovi smrti za rakom je začela na izmišljen e-poštni naslov pisati pisma, naslovljena prav nanj. V njih je opisovala vsa čustva in misli, ki si jih morda ni upala povedati na glas nikomur drugemu, saj najbrž ne bi razumel. V knjigi je objavljenih del teh pisem, ki nam odstirajo svet žalovanja, izpraševanja smisla in predvsem poguma in odločitve za življenje. To ni neka solzavo romantična knjiga, v kateri je človek na koncu povsem vredu in odrešen spon žalosti, ampak je surovo iskren zapis vseh misli, ki jih v sebi nosi žalujoča mati. In kar mi je všeč je, da čeprav avtorica napreduje, ji je na nek način lažje, ko mine nekaj časa, osnovna bolečina vedno ostaja. In nikoli ni manj hudo, le ti se naučiš s tem živeti.
To je knjiga, ki jo je težko opisati, kot dobro branje. Ne zato, ker bi bila na kakršenkoli način slaba, ampak ker je to tema, ki je težka in tudi cikličnost čustev, ki jih opisuje, ponavljanje misli in vprašanj, je lahko za bralca naporno. Pa vendar iz izkušnje z žalujočo osebo vem, da je tudi realnost teh ljudi prav taka. Tu ni neke zavestne odločitve, da od danes dalje na nekaj ne boš več mislil. Ni gumba "ugasni žalovanje" in čeprav je to lahko za ljudi okrog te osebe (ali v tem primeru za bralca) naporno, je to vsakodnevna realnost žalujočih oseb.
S tem, ko nam avtorica odstre pogled v svojo največjo intimo - v svoje misli, nam da priložnost za razumevanje ali pa vsaj sprejemanje različnih načinov žalovanja. Žalovanje niso le črna oblačila in zaprtost v hišo in v svojo lastno žalost. Žalovanje je tudi obisk maturantskega plesa, ki ga sin nikoli ne bo doživel, skok v morje z najljubše pečine, smučanje na najljubšem smučišču. Smeh, petje, ples, veselje, enako kot solze in žalost.
Verjamem, da to ne bo knjiga, po kateri bi posegale množice različnih bralcev. Enako tudi razumem, da nekateri nikakor ne zmorete že same misli na to temo, kaj šele branja o njej. Vsekakor pa, če (in ko) boste želeli razumeti žalujoče matere, morda bolje sočustvovati in nuditi oporo... Vzemi v roke pisma Maticu.
Doris pa iskrene čestitke za pogum. Ob izdaji knjige in razgaljanju sebe v največji ranljivosti, pa tudi za vsakodnevno odločitev za življenje in za Matica. Tudi ta knjiga ga je naredila nesmrtnega..
Moja ocena: 4/5
LP Ajda
Comentários