Okej, o mongolski govedini bi se dalo razpravljat. Najprej kam jo sploh uvrstit, kar se svetovne kulinarike tiče? Itak, da v azijsko kuhinjo, na Kitajsko natančneje! NE! A ste vedeli, da mongolska govedina kot taka sploh ne obstaja v tradicionalni azijski kuhinji, temu primerno pa tudi ni avtentičnega recepta? Izmislili so si jo (sicer kitajski) kuharji v kitajskih restavracijah vzhoda, pa tudi to se ne ve natančno kdo je bil prvi. Pa saj nima veze, vseeno je ena najbolj znanih in priljubljenih jedi v kitajskih restavracijah in, ko ti jo natakar prinese na vroči plošči in tista sočna omaka šprica po celi mizi in ti natakar reče "pazi je valoce!" je vedno znova prav posebno doživetje; za ušesa, nos in brbončice.
Po nekaj kulinaričnih potovanjih (s prstom po zemljevidu in nosom v kuharski knjigi) v Dalmacijo, ZDA, Mehiko in Italijo, sem želela še kak nov izziv in sem prosila za predloge za še kakšno jed, ki bi se jo lahko naučila in prva na seznamu je bila prav mongolska govedina (hvala Denis!). Tako kot pri rebrih sem pregledala en kup tutorialov in prebrala en kup receptov in potrebovala kar nekaj časa, da sem našla tisto srednjo pot, ki bi rezultirala v nečem podobnem, kot je tisto kar kot mongolsko govedino poznamo mi. In spodaj je moja verzija, dost dobra, kot piše v naslovu, ampak ne povsem takšna, kot tista v kitajski restavraciji. Kaj oni naredijo drugače bom probala zvedet in, če mi uspe, bom dodala te skrivnosti v recept z velikimi rdečimi črkami.
Aja, pa vsi recepti bodo na "tkola mal" zato ne pričakujte hudih merskih enot.
Najprej glavna sestavina: meso. Najboljši je en lep kos pljučne pečenke, ampak ker je ta precej draga, pa še nimaš vedno možnosti prit do reeees lepega kosa mesa od mesarja in imaš na voljo le pakirano meso iz delikatese, naj vam zaupam eno skrivnost: dobri so tudi kakršnikoli goveji zrezki. Evo, pa je zunaj. Ne se obremenjevat s tem kakšno govedino boste vzeli. Vzemite en paket lepih mehkih govejih zrezkov in bodo čisto super. Nazadnje sem uporabila telečje in je dobila mongolska govedina cel kup pohval, menda se je topila v ustih. Torej, nauk te zgodbe: ne komplicirat. No, komplicirat bomo začeli zdej, ker je treba meso narezat in to na reeees tanke tanke kose. Kako veliki so je vaša odločitev, če se mene vpraša, tam nekje 2cm x 3cm trakovi so idealni. Režemo jih z res ostrim nožem, v smeri vlaken in malo pod kotom glede na kos mesa, da dobimo lepe tanke kose. Vsak kos nato še potolčemo s kladivom za meso. Če se vam zdi da so pretanki, niso! Jaz sem skoraj videla čez nekatere kose. Tukaj si vzamemo malo več časa ker je res pomembno, da naredimo lepe tanke rezine, ker ne kuhamo golaža!
Zdaj pa začinjanje mesa. Tukaj se pojavijo rahlo eksotične sestavine, ki se jih vsi kar malo bojimo, ampak realno, niso drage, pa lahko jih spravimo za dalj časa in tudi uporabimo pri različnih jedeh. Poleg tega pa jih dobimo v praktično vsaki večji trgovini (še v Tušu v Moravčah no!) tako, da ne se bat in šparat, ker brez tega ne bo isto. V posodi zmešamo: 1dl sojine omake (če imamo svetlo 1dl, če temno mal manj), 0,5dl ostrigine omake, 1dl olja (toplo priporočam arašidovega, vmes pa dve žlici (ne več!) sezamovega, ker da čisto drug orientalski okus, lahko pa uporabite tudi sončnično, ne olivnega!), 2 žlici vode, žličko rjavega sladkorja, ščep soli in eno žlico riževega kisa! V nekaterih receptih je belo vino, jaz zaradi splošnega sladkega okusa jedi raje dodam rižev kis in verjemite, še zdaleč ni kislo na koncu. Pa še ena sestavina, nepričakovana. Dve žlici gustina. Da se bo lažje premešal z ostalo marinado, ga zmešamo z dvema žlicama vode in nato vmešamo v ostalo. Gustin poskrbi za tisto jummy skorjico na mesu, če ga nimamo pa uporabimo kar gladko belo moko. Kot pri začimbni mešanici za rebra, tudi tu velja, da količino marinade prilagodimo količini mesa.
Meso, ki smo ga narezali in potolkli, damo v posodo in ga prelijemo z marinado. Fejst fejst premešamo, ne bojte si umazat rok, da so vsi koščki prekriti z marinado. Postavimo ga v hladilnik za najmanj pol ure, najbolje pa za več ur.
Ko smo pripravljeni, damo na štedilnik večjo posodo, jaz uporabim kar vok v katerem kasneje pripravim končno jed. Napolnimo ga z zadostno količino olja, tu pa lahko uporabimo kar navadno rastlinsko olje, ker arašidovo je predrago za take stvari. Ko je olje dodobra segreto, v njem začnemo cvreti naše meso. Ja, pohamo goveje koščke! Šokantno, ampak nujno za končno topljenje v ustih. Tukaj pazimo, da cvremo malo govedine naenkrat in da jemljemo iz posode koščke enega po enega, saj so zaradi marinade včasih sprijeti med sabo. To lahko malce traja. Poleg tega ima govedina v sebi veliko vlage in včasih lahko to povzroči manjšo reakcijo v olju, če vlaga uide iz mesa, zato previdno!
Ko smo vse koščke ocvrli, odstavimo ponev in pustimo, da se olje toliko ohladi, da ga lahko zavržemo. Vmes nasekljamo dva stroka česna in za približno eno čajno žličko ingverja. Spet, ne šparat na času in denarju in uporabljat mletih zadev. Sicer sem velika fanica uporabe česna in čebule v granulah za jedi kjer ni fajn dobit košček pod zobe, tukaj pa to ne pride v poštev. Tudi ingver je svež zelo poceni in, ko ga odrežemo se na koncu zasuši in počaka. Vmes narežemo tudi por ali mladi čebulo. Ponavadi je narezan na pravokotnike (por po dolgem narežemo na četrtine in samo sekljamo približno 1cm široke kose), lahko pa ga narežete na kolobarčke, julienne ali karkoli vam pač paše.
Vmes, ko ste rezali in sekljali, se je olje dovolj ohladilo, da ga lahko zavržete, vok obrišete s papirnato brisačo in nazaj na ogenj. Vanj vlijete nekaj arašidovega olja in na njem popražite ingver in česen. Nato v vok stresete govedino in dodate še marinado, ki je ostala v posodi kjer se je marinirala govedina. Vse skupaj premešate in popražite. Dodate še nekaj sojine omake, ostrigine omake in riževega kisa, da jed dobi tisto sočnost, kot jo poznamo. Do te točke lahko jed pripravimo že nekaj časa vnaprej, kar ni priporočljivo, ker je najboljša itak sveža, ampak, če je treba pa tudi počaka. Tik pred serviranjem dodamo por, premešamo, pokrijemo še za dve minuti in jed je gotova. Pora ne pražimo predolgo, ker mora ohraniti tisto hrustljavost in svežino in ne sme postati mehek in sluzast.
Zraven jedi postrežemo riž. Lahko skuhamo riž s kokosovim mlekom (skuhamo v 2dl kokosovega mleka in preostanku vode), a priporočam kar navaden bel riž, ker je jed že sama bolj sladkobna.
Najbrž je cel postopek slišat dolg in zapleten, pa niti ni, je pa en kup korakov in sestavin, ki jih pač ne smemo izpustiti.
Dober tek!
Ajda *
Hozzászólások