Šibata je edina ženska v podjetju, ki se ukvarja s trženjem kartonastih izdelkov in s svojim spolom v podjetju nehote prevzame vse sorte nalog, ki v resnici niso njene. Pomiva posodo, kuha kavo, skrbi za čiščenje hladilnika in mikrovalovne pečice... Domov odhaja pozno zvečer in njeno zasebno življenje praktično ne obstaja. Dokler ne zanosi. Oziroma si izmisli, da je zanosila. S svojo lažno nosečnostjo si Šibata zagotovi izvzetost iz del, ki tudi sicer ne bi bila njena in si izbori odhajanje domov ob normalni uri. A kako daleč gre lahko njena laž?
Roman je zelo kratek. Na 120 straneh se sprehodimo skozi 40 tednov Šibatine nosečnosti, epilog pa dobi 12 mesecev po porodu. Ali "porodu?" Šibata se med svojo "nosečnostjo" obnaša, kot da se ta zares odvija. Spremembe vnaša v e-materinsko hišico, se udeležuje vadbe za nosečnice... Predvsem pa sodelavce obvešča o napredku, o spolu otroka, njegovem imenu...
Knjiga je hudomušna, celo humorna, a bralec se ves čas potiho sprašuje, kako dolgo bo Šibata uspela razvijati svojo laž in kdaj, če sploh, bo resnica prišla na dan. Med samo "nosečnostjo" se mi je protagonistka počasi že kar malce smilila, saj nisem vedela, če sama razlikuje med resničnim življenjem in lažjo. Predvsem pa sem v njeni navidezni nosečnosti začutila veliko osamljenost. Angleški prevod naslova je Diary of a Void, oziroma dnevnik praznine. In točno to se mi je zdelo, da zeva iz tega romana. S časom, ko bi morala biti glede na zgodbo Šibatina maternica vse bolj polna, je resnična praznina še toliko bolj zarezala v njeno življenje.
Vsekakor zelo zanimiv roman, ki me je navdušil tudi z opisi japonske kulinarike in običajev. In vse na pičlih 120 straneh!
Moja ocena: 3/5
LP Ajda
Komentar