Že od prvega dela avtobiografske trilogije, Kurji pastir, ki je izšla leta 2020, sem nad pisanjem Ferija Lainščka, ki se v vseh treh delih poigrava tudi z elementi magičnega realizma, povsem navdušena. Čeprav so dela označena kot literarna fikcija in so resnični dogodki iz življenja malega Fêreka, njegove sestre Trejzike in staršev, Trejzike in Pišteka, večkrat le ogrodje za pripoved, se mi zdijo čustva, ki vejejo iz Lainščkovega pisanja povsem resnična in se bralec z njimi lahko še kako poistoveti.
V prvem delu (Kurji pastir, 2020) smo spremljali dogajanje tik pred rojstvom sinka, v Petelinjem jajcu (2023) je Fêrek že tako velik, da se sprašuje o vsem mogočem in sprašuje, sprašuje, sprašuje. Včasih tudi tisto, česar ni dobro spraševati na glas. V zadnjem delu trilogije, Kurji fiziki (2024) pa deček hodi že v šolo. V živo spremlja pristanek človeka na Luni in se čudi, da večine njegovih sosedov ta velik korak za človeštvo sploh ne zanima. Spremlja pa še en velik korak za svojo lastno družino. Končno je namreč prišlo do gradnje nove hiše, ki je bila za očeta Pišteka nekakšen glavni cilj v življenju vsakega nekaj vrednega moškega in gospodarja. In tudi v zvezi s tem dogodkom se zdi Fêrek edini, ki vidi, da vsaka novost s seboj prinaša tudi slovo.
Tudi tokrat je jezik izredno lep in prepreden z narečnimi prekmurskimi izrazi, ki jih najdete v slovarčku na koncu knjige. Tudi v tej knjigi se dogajanje na videz začne "nekje na sredini" in bralec včasih ne ve točno, kdaj je vpadel v dogajanje in kakšno povezavo ima le to s pripovednim lokom, a avtor čisto vse niti zgodbe spretno preplete v čipko svojega otroštva.
Čeprav je selitev v novogradnjo za vsako družino, predvsem v tistih časih lahko le lep dogodek, s seboj nosi tudi dobršno mero grenkobe, ki jo je Fêrek še kako začutil. V času, ko so ves tvoj svet potepuški maček, ki si je za dom izbral tvoj domači prag, sosedove krave in bližnji studenček, ki skriva tudi nekaj magičnega, je slovo od tega večje od veselja do nečesa novega, še nepoznanega.
Ob knjigah se redko jočem, a na nek povsem nelogičen način me je v jok spravilo slovo od stare hiše, njeno rušenje in polkna, ki jih je deček skrbno spravil pod posteljo, da ne bi postala kurjava ali pokrivalo za toplo gredo. Vsak, kdor se je kdaj preselil ve, da hiša in dom niso le zidovi in geografska lokacija. So ljudje, občutki in vse tiste male stvari, ki ne bodo več na dosegu roke. In četudi ne svet vse manjši, razdalje vse lažje premagljive, je občutek, ko nekaj pustiš za seboj in se na nek kraj odslej vračaš na obisk, še vedno nekaj nenavadno tragičnega in žalostnega, čeprav zreš v lepe nove zgodbe in čase.
Fantastičen zaključek trilogije. Feri, hvala!
Moja ocena: 5/5
LP Ajda
コメント