• Ajda

Hura! Šola je spet tu!

No pa ga imamo! Prvi september. Ga je še kdo tako težko pričakoval kot jaz? Že od malih nog sem vedno težko čakala začetek novega šolskega leta in po tem, ko sem začela v šolo ponovno hodit kot učiteljica, se to ni čisto nič spremenilo. Nove šolske potrebščine, lepo urejena in okrašena učilnica... Kdo se ne bi veselil!

Svojim sledilcem na Instagramu sem zastavila nek vprašanj o šoli in o njihovem odnosu do nje. Nekaj vprašanj se je vrtelo predvsem okrog odnosa učencev do šole, nekaj pa sem jih zastavila strokovnim delavcem.


Učenci

69% vprašanih je odgovorilo, da so se veselili začetka novega šolskega ali študijskega leta. Ta rezultat me je kar malo presenetil. To sta vendarle dve tretjini vseh vprašanih. Res je, da je vzorec mojih sledilcev v večji meri sestavljen iz deklet in iz ljubiteljev branja, za katere verjamem, da raje hodijo v šolo, kot kakšna druga skupina ljudi, a vseeno. Včasih se mi zdi, da je grozna šola, ki se je nihče ne veseli, le nek mit, ki mora veljati ker pač tako je. Če bomo sami imeli do vsega skupaj drugačen odnos, tudi otroci ne bodo takoj povezali šole kot z neko negativno izkušnjo oziroma obveznostjo, nečim kar pač moraš obiskovat, a tja nočeš it. Zanimivo pa je, da so taisti vprašani v 85% odgovorili, da so šolo radi obiskovali, kar pomeni, da morda je večja težava pustiti za sabo brezskrbne poletne dni in znova začeti, kot pa kasneje, ko postane to spet del vsakdana.


Še ena od stvari, ki me je zanimala je bilo, če so se vprašani v šoli počutili varne in sprejete. Odgovor na to v meni vzbuja mešane občutke. 77% vprašanih je odgovorilo z da, 23% pa z ne. Po eni strani je to dokaj pozitiven rezultat, čeprav bi si seveda vsi želeli, da bi lahko 100% vprašanih reklo da. Kasneje sem pomislila, da morda ne tiči težava v sami šoli, učiteljih, ampak tudi v medvrstniškem nasilju. Ta domneva se je potrdila v naslednjih vprašanjih.


Sledilcem sem zastavila tudi vprašanje, če se jim zdi, da so se učitelji dovolj trudili pripraviti zanimive in kreativne učne ure. Žal je le 53% odstotkov vprašanih odgovorilo z da. Na tej točki se moramo zamisliti predvsem učitelji in vsak pri sebi premisliti, koliko se dejansko potrudimo, da učencem ponudimo zanimive vsebine. Moram reči, da sem imela tekom svojega šolanja na vseh ravneh kar nekaj učiteljev, ki so res znali pripraviti dobre učne ure, veliko pa tudi takih, ki so na grafoskop (!!) metali najbrž 30 let stare prosojnice in v vsem tem času niso naredili nobenega novega gradiva. Nič čudnega, da o bile razlage potem dolgočasne in suhoparne. Jaz poučujem deveto leto in si ne predstavljam devet let zapored govoriti eno in isto stvar. Četudi imamo vsako leto na programu enake teme, se jih trudim pripraviti na drugačne načine. Najprej zaradi učencev, nato pa tudi zaradi sebe, da se sama ne naveličam vedno enakih dejavnosti. Vsemu navkljub pa je 81% vprašanih odgovorilo, da imajo na svoje učitelje lepe spomine.


Spomini na šolo

Zastavila sem še vprašanji, kaj so najlepši in kaj najslabši spomini na šolo.

Najpogostejši odgovor je bil druženje s sošolci in prijateljstva. Zagotovo je čas šolanja eno tistih obdobij v življenju, ko največ brezskrbnega časa preživiš v družbi enih in istih ljudi, zato se v tem času stke veliko prijateljstev, ki včasih trajajo celo življenje. Zaradi tega je bilo tudi cel kup odgovorov, da so jim bili najljubši odmori, pa ekskurzije in izleti, malica, šole v naravi in zaključni izleti. Nekaj vprašanih je izpostavilo tudi dobre učitelje, predvsem v srednji šoli, laboratorijske vaje in pouk tehnike. Pa seveda novi zvezki in zanimivosti, ki si jih uspel pobrati kar tako, sproti.


Bolj se mi zdijo še vedno zaskrbljujoči tisti slabi spomini. Večina odgovorov se je še vedno nanašala na medvrstniško trpinčenje oziroma bullyjing. Nekateri so izpostavili tudi bullyjing s strani učiteljev, pa zaničevanje zaradi porekla, zaradi teže in deljenje na popularne in nepopularne. Presenetljivo število vprašanih je povedalo, da so bili izločeni iz družbe oziroma zaničevani zato, ker so bili preveč "pridni." Nekateri so izpostavili tudi maratonska ocenjevanja v srednji šoli, pa kakšne slabe ocene in neuspehe.


Kaj pa učitelji?

Nekaj vprašanj sem zastavila tudi strokovnim delavcem na šolah, ki me sledijo na instagramu. Najprej me je zanimalo, če so v službah srečni in kar 91% vprašanih je odgovorilo, da ja. 86% vprašanih je odgovorilo, da pri svojem delu lahko izražajo svojo kreativnost, kar pomeni, da v večini primerov kreativen pristop do pouka zavisi od pripravljenosti učitelja samega.


Nato pa me je zanimalo, kaj bi spremenili oziroma izboljšali, da bi bilo poučevanje za učitelje in učenje za učence lahko prijaznejše.


Največ odgovorov se je nanašalo na spremembe v sistemu in v učnem načrtu ter na boljšo organiziranost sistema. Učitelji si želijo več praktičnih predmetov in drugačen način vrednotenja znanja, poleg tega pa si želijo tudi boljša timska sodelovanja, ter ne vprašljivo podporo vodstva in sodelovalne starše.


Sama se strinjam predvsem s tem, da bi se moral celoten sistem malce zazreti vase in premisliti, kaj je sploh še smiselno. Zelo sem vesela da učim otroke s posebnimi potrebami v posebnem programu, kjer lahko dejansko prilagodimo učni proces glede na otrokove potrebe. Kjer nas ne preganja čas, učni načrt, ocenjevanja. Ker otroke pripravimo na dejansko življenje, do mere in v obliki kot to zmorejo. Zelo zelo se mi smilijo kolegice v rednih šolah, ki so obremenjene s prenasičenim učnim načrtom in zahtevami. Individuum učenca se v takem sistemu zlahka izgubi, vemo pa, da so si otroci med sabo različni tako po sposobnostih, kot tudi po stilu učenja.


Vesela sem tudi, da sem imela v službi vedno podporo vodstva. Vedno sem se počutila varno, lahko sem povedala svoje ideje, skoraj vedno sem jih lahko tudi realizirala. To je izredno pomembno pri delu učitelja, saj če nimaš občutka, da imaš vsaj nekakšno svobodo pri oblikovanju učnih ur, materialov, vzdušja v razredu, resnično težko dobro in ustvarjalno delaš. Kljub temu se mi zdi, da mora biti vsak učitelj dovolj discipliniran oziroma imeti do svojega dela toliko odgovornosti, da "ustvarjalnost" ne preraste v lenobo in iskanje bližnjic. Nič hudega ni, če se kdaj kaj poenostavi, dokler se to dela za dobro otrok.


Korona, oh korona

Letošnji začetek šolskega leta je bil malce drugačen, spet v znamenju korone. V anketi sem dala tudi staršem možnost, da dajo kak predlog za izboljšavo. Edini predlog je bil: STOP maskam. V kolikor sicer razumem skrb staršev, moram iz lastnih izkušenj povedat, da se iz mask dela veliko večji bav bav kot bi moral bit. Do 12. leta starosti niso obvezne, nad to starostjo pa so priporočljive le na šolskih hodnikih in pri stvareh, kjer se mešajo skupine, npr. vrsta za kosilo ipd. Otrokom je čisto normalno, da si v taki situaciji nadenejo masko. Če mi ne delamo iz tega takšnega problema, ga tudi otroci ne bodo. Ko so se odprli nakupovalni centri so starši z lahkoto vlekli vse svoje otroke namesto v naravo, na nedeljske izlete po nakupovalnih centrih, seveda - Z MASKAMI. Ko pa pride predlog, da bi imeli taisti otroci maske v šoli na obrazu približno 10 minut v celem dnevu, kolikor se pač gibljejo po hodnikih, pa smo nacisti in še marsikaj lahko preberemo po socialnih omrežjih. Prav tako se okrog širijo fotografije učiteljev z vizirji, razdeljenimi učilnicami in igrišči, pregradami med klopmi. Kje? To so fotografije iz sveta, ki nimajo s slovenskimi šolami nobene veze, le da povzročijo cel kup razburjenih staršev, ki bi bili upravičeno nezadovoljni s takšnim načinom izvajanja vzgojno izobraževalnega procesa - le, da ga pri nas v taki obliki pač NI.


Na trenutke sem bila ob komentarjih malodane osebno prizadeta, saj se spletni bojevniki včasih obnašajo kot, da učitelji in ravnatelji pišemo predpise, priporočila, rišemo znake. Jaz lahko zase in svoje sodelavce trdim, da se maksimalno trudimo, da je našim učencem v šoli kljub situaciji lepo in prijetno. Da se ne počutijo ogrožene, da ne zaznajo, da je vse precej drugače. Ja, res bodo nekatere dejavnosti potekale drugače, a ne po naši krivdi in verjemite mi, da bomo v vse vložili še več truda in lastne energije, da bo otrokom lepo.


Kljub vsemu upam, da se bo situacija kmalu začela umirjati in bomo lahko otrokom spet nudili vse, kar nam je bilo do sedaj morda samoumevno. Tudi kot učiteljica si to res srčno želim.


Lep začetek novega šolskega leta vsem skupaj!


Ajda


173 views0 comments

Recent Posts

See All

© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now