• Ajda

🎄 Intervju: Feri Lainšček

Pisatelj, pesnik, dramatik, scenarist, Prešernov nagrajenec. Z vsemi temi besedami bi lahko opisali Ferija Lainščka, enega izmed najbolj karizmatičnih in priljubljenih slovenskih literatov tega časa. Spoznali smo ga kot avtorja številnih nagrajenih romanov, scenarija za filmsko senzacijo Petelinji zajtrk in pesmi Ne bodi kot drugi, ki jo je v glasbeno obliko pretopila Ditka. Ne bom naštevala s čim vse je Feri obogatil zakladnico slovenske literature, saj bi predolgo nakladala jaz. Raje bom prepustila besedo kar njemu samemu, saj mi je v veliko čast, da sem imela priložnost z njim opraviti intervju; sploh v dneh tik po prejetju Prešernove nagrade.

Foto: OZV


Najprej lepo pozdravljeni in dobrodošli na mojem blogu. Res sem vesela, da ste se odločili za tale intervju. Hvala!


Čisto na začetku intervjuja naj vam res iskreno čestitam za prejeto Prešernovo nagrado. O tem bova nekaj malega rekla še kasneje, bi pa se čisto na začetku malce osredotočila na najzgodnejša leta. Vaše pravo ime je Franc, vsi pa vas poznamo kot Ferija. Kaj je malemu Feriju v Prekmurju že v otroških letih dalo spodbudo za umetniško izražanje?

Odraščal sem v tistih časih, ko je bilo ljudsko pripovedništvo še živo. Oče in mama sta bila dobra pripovedovalca. Tudi sicer so si ljudje na vasi radi pripovedovali zgodbe iz življenja pa tudi povedke in pravljice. To je seveda prebujalo domišljijo in me delalo radovednega.


Kot vemo, ste najprej želeli postati slikar in se kasneje usmerili v pesništvo in pisateljevanje. So kakšni dogodki, zgledi iz otroštva vplivali na vaše kasnejše ustvarjanje? Ste ljubezen do knjig in umetnosti dobili že v družini?

Do vstopa v šolo se s knjigami praktično nisem srečeval, saj jih doma nismo imeli. Ko pa sem se naučil brati, sem začel tako rekoč obsedeno brati knjige. Bil sem prepričan, da so v njih shranjene vse skrivnosti tega sveta. Do četrtega razreda sem prebral vse knjige iz majhne knjižnice na podružnični šoli, tako da mi jih je potem učiteljica prinašal iz knjižnice na matični šoli. Še zdaj sem ji za to pripravljenost in trud neizmerno hvaležen.


V knjigi Kurji pastir opisujete svoje prve mesece življenja. Ne glede na to, da je na skoraj 300 straneh opisanih praktično le nekaj mesecev, je zgodba izjemna in se osredotoča predvsem na stiske in dvome vaših staršev. Iz kje ste črpali informacije, podatke o življenju vaših staršev pred vašim rojstvom in v vaših najzgodnejših letih?

Priprave na ta roman so bile so bile dolgotrajne in posebne, saj sem kmalu ugotovil, da moj spomin ni tako zanesljiv, kot sem si zamišljal. Za pot na ta sprehajališča za vračanje sem naposled uporabil svojo obliko Jungove metode aktivne imaginacije, ki sem jo sicer že poznal, saj sem jo prakticiral že pri nastajanju nekaterih drugih del. Ta metoda mi med drugim omogoča, da si sprožam sanjanje in tako na nek poseben način zajemam tudi iz podzavesti.


Kolikšen del tega, kar ste zapisali v romanu, je plod vaše domišljije?

To mejo vsekakor težko določim. Ko pišeš o nekom, ki ti je tako blizu, kot so starši, si v resnici z domišljijo težko pomagaš, saj si ne moreš veliko izmisliti, predvsem pa ne želiš zapisati ničesar, kar se ni zares zgodilo. Bolj mi je torej šlo za to, kako obuditi spomin in priklicati iz podzavesti vse tisto, kar se zdi pozabljeno, oziroma je na nek način potlačeno in zato skrito.


Kurji pastir je prva v nizu treh knjig, prek katerih boste opisali svoje otroštvo v Prekmurju. Priznati moram, da ste odličen ambasador Prekmurja, saj prek vaših del spoznavamo ta lep del naše države. Kot pišete v knjigi, pa je bilo življenje tam vsaj nekoč lahko izredno težko. Mi lahko poveste kaj več o knjigi Kurji pastir in celotni seriji? Kako to, da ste se odločili napisati te, v resnici avtobiografske romane?

V bistvu se nisem odločil za avtobiografske romane, ne želim napisati nekakšne družinske sage, temveč gre bolj za prozo spomina, ob kateri skušam razumeti, kakšno je bilo v resnici moje otroštvo. Prepričan sem, da ravno v zgodnjem otroštvu dobimo tista nevidna očala, skozi katera potem celo življenje gledamo v svet. Barvajo nam pogled na svet. Zanima me torej, zakaj so ta moja nevidna očala taka, kot so.


Ste slovenski avtor z največ filmskimi adaptacijami svojih del. Ne gre zanemariti uspešnic kot so Hit poletja, Šanghaj in Traktor, ljubezen in rock'n'roll, zagotovo pa je najuspešnejša filmska adaptacija vašega dela Petelinji zajtrk. Ste ob nastajanju filma pričakovali, da bo tako uspešen in, da bo dobil kar nekakšno kultno mesto v svetu slovenskega filma?

Seveda sem si želel, da bi bil film gledalcem všeč, vsega tistega, kar se je potem okoli njega dogajalo pa si nisem niti znal zamišljati. Začel sem srečevat ljudi, ki so v svojem besednjaku uporabljali fraze iz filma, poznam celo nekoga, ki si je film ogledal več kot stokrat in je bil z njim tako rekoč zasvojen. Lik mehanika Gajaša se je nato iz romana in filma preselili še na gledališke deske, saj je igralec Vlado Novak dogo časa nastopal z monodramo Gajaš, arestant. Pravkar sem tudi končal dramsko besedilo za gledališče Ptuj, v katerem bo ta lik naslednje leto spet zaživel …


Ko smo ravno pri kultnih, skorajda ponarodelih delih, ne morem mimo pesmi Ne bodi kot drugi.

Ja, leta 2007 je bila ta pesem prvič objavljena v knjigi z enakim naslovom, ki je bila že kmalu ponatisnjena in se je med bralci priljubila. Ravno v teh dneh prihaja iz tiska že deveti ponatis te moje pesniške knjige.


Leta 2013 je skladbo posnela koroška kantavtorica Ditka in vse od takrat je ena najbolj priljubljenih slovenskih popevk, ki se še vedno vrti po radijskih postajah. Po tem ste z Ditko pričeli tudi nastopati na literarno-glasbenih večerih, kar je svojevrstna posebnost v slovenskem kulturnem prostoru. Se vam zdi pomembno, da se poezijo tudi na tak način, prek uglasbitev približa širši publiki?

Poezija živi na najrazličnejše načine in pesniki ji pri tem različno pomagajo. Za nekatere je s tem, ko je pesem napisana, to delo zaključeno, sam sem se nekako skorajda po naključju znašel med tistimi, ki s svojo poezijo veliko nastopamo in jo tudi sami interpretiramo. Z Ditko sva z najinim literarno-glasbenim programom praktično obredla Slovenijo in bi verjetno še potovala, če nama ne bi virus prekrižal načrte. Pesem Ne bodi kot drugi naju je ustvarjalno povezala, sodelovanje se je uspešno nadaljevalo in zdaj nisva več le sodelavca, temveč tudi dobra prijatelja.


Svojo literarno pot ste pričeli s pisanjem poezije, vmes zasloveli z večkrat nagrajenimi romani, zdi se mi pa, da vas vsaj mlajša generacija skoraj bolje pozna kot pesnika, saj redno izdajate tudi pesmi za otroke in mladino. Pred kratkim sem prebrala in predstavila zbirko NE! pesmi, ki je izšla pri založbi Litera. Se vam zdi za otroke in mladino ustvarjati lažje, ker so bolj dovzetni za enostavnejšo pesniško strukturo, ali pa težje zaradi same sporočilnosti otroške in mladinske poezije?

Ustvarjanju za otroke in mladino namenjam enako pozornost kot vsemu tistemu, kar napišem za odrasle bralce. Seveda pa skušam ob tem zmeraj poiskati pravi izraz za določeno starostno stopnjo in na ustrezen način premisliti tudi o tematiki. Pesniška zbirka NE, ki ste jo omenili, mi je še posebej ljuba in sem vesel, da so jo tudi mladi bralci vzeli za svojo. V njej sem želel poudariti, da imamo vsi skupaj kdaj pravico na glas reči NE. Mislim namreč, da je zamolčani in potlačeni NE lahko škodljiv za dušo, pa posledično tudi za telo …


Verjamem, da je to enako vprašanje, kot če bi mamo vprašala, katerega otroka ima raje, pa vendarle: se raje izražate preko proze ali poezije?

Prepričan sem, da se brez navdiha in božje iskre ne da ustvariti prav ničesar literarno vrednega, kaj šele presežnega. Kaj imam kdaj raje, je torej v prvi vrsti odvisno od navdiha. Pesmi so seveda bolj sad trenutnega navdiha, za roman pa je treba tako razpoloženje včasih vzdrževati več mesecev.


Kot že rečeno, ste bili za svoja dela večkrat nagrajeni. Prejeli ste nagrado Prešernovega sklada, dva Kresnika, Večernico, Desetnico, Vesno za najboljši scenarij, tri nagrade za najboljše narečno besedilo in nazadnje tudi Prešernovo nagrado. Za vse prejete nagrade vam iskreno čestitam, me pa zanima, kolikšno težo imajo tovrstne nagrade za avtorja v primerjavi s sprejetostjo del med bralci?

Pozabili ste na nagrado za besedilo na Slovenski popevki. Te sem bil namreč še posebej vesel. To pa zato, ker sem si nekoč davno, ko sem še hodil v osnovno šolo, zelo želel, da bi dobil nagrado na tem festivalu. Ko sem jo pred leti končno dočakal, sem si rekel, da so se s tem uresničile moje otroške sanje. Vse tisto drugo, kar ste še našteli, je torej presežek … Malo se seveda šalim, a je v tem tudi nekaj resnice, saj se z nagradami sicer nisem nikoli obremenjeval. Sprejemal sem jih z veseljem in spoštovanjem, nisem si pa dopuščal, da bi me kakor koli uspavale.


Vsekakor je lepo biti strokovno sprejet in priznan, opažam pa, da mnogo nagrajenih del sčasoma vendarle utone v pozabo. Vaša s Kersnikom nagrajena Namesto koga roža cveti je še vedno znana in brana knjiga. Vam več pomeni priznanje s strani stroke ali s strani bralcev?

Ja, nagrade same po sebi verjetno ne prinesejo zmeraj tudi tega, da bi bila knjiga med bralci bolje sprejeta. Potrebne so še druge srečne okoliščine. Kaj najbolj vpliva na to, da neka knjiga preživi svoj čas, pa je sploh težko vprašanje. Čeravno sem to skrivnostno magijo, ki se na lepem vzpostavi med bralci in knjigo že večkrat doživel, si ne domišljam, da poznam skrivnost. Treba je verjetno ujeti duh časa in obenem vnesti v literarno delo tudi kaj tistega, kar je Jung imenoval duh globine.


Sicer se raje izogibam koronskih tem, saj jih je že na splošno v medijih čisto preveč, me pa kljub temu zanima vaš pogled na trenutno situacijo na književnem trgu. Glede na to, da ste na tej sceni prisotni že več desetletij, me zanima kako vi vidite trenutno krizo in njen vpliv na bralno kulturo Slovencev. Se vam zdi, da z odsotnostjo drugih možnosti za preživljanje prostega časa, Slovenci več posegajo po knjigah?

Res imam tudi sam občutek, da ljudje v tem času več berejo. Tudi založniki mi pravijo, da to zanimanje za knjige občutijo. Sam sicer verjetno nisem pravi naslov za tako vprašanje, saj imam že od prej veliko bralcev, zdaj pa sem sploh obdan s številnimi bralskimi odzivi na novi roman.


Bo morda tudi ta kriza dodatno osvetlila pomen kulture in pisane besede za narod?

Zelo upam, da bo res tako, kot pravite. To, da so ta hip knjige edina možnost za potovanje, ni le dober oglaševalski slogan, temveč brutalna resnica. Brez knjig, glasbe, filmov in drugih kulturnih vsebin, bi ta čas življenja z virusom veliko bolj revno preživljali. Dragoceno bi bilo, če bi se iz tega spoznanja kaj naučili tudi za prihodnost.


Prisotni ste na socialnih omrežjih, kjer redno objavljate svoje pesnitve, odlomke iz del… Kako se vam zdi, da razvoj tehnologije vpliva na bralne navade? Se bojite, da bi digitalni mediji postopoma izrinili knjige?

Klasična tiskana knjiga je le eden izmed nosilcev sporočila. Tudi če jo bo elektronska knjiga, ali kak drugi nosilec, ki ga zdaj morda niti še ne poznamo, povsem nadomestila, s tem literatura ne bo umrla in bomo še zmeraj brali. Ta civilizacija se je namreč začela s prvo zgodbo, ki je bila nekoč izrečena. Vse od takrat zgodbe potujejo skozi čas in prenašajo iz roda v rod vrednote. Če teh zgodb nekoč več ne bo, se bo svet zlahka spet pobarbaril in hitro bo vsega konec …


Morda tudi vi posegate po e-knjigah ali zvočnih knjigah, ali imate še vedno raje knjigo v fizični, papirnati obliki?

Seveda sem ljubitelj klasične tiskane knjige. Vonj tiskarske barve me še zmeraj opaja, to gre težko iz čutnega spomina, kljub temu pa že veliko berem tudi na sodobnejših nosilcih. Moja prva knjiga, recimo, je bila v znameniti tiskarni Moškrič v Ljubljani še postavljena in natisnjena s svinčenimi črkami. Spremljal sem lahko razvoj knjigotiska vse do danes. Vzporedno pa sem lahko spremljal tudi razvoj sodobnih medijev in elektronske knjige. Ne da bi se tega zavedal, sem postajal dvoživka. Ha ha. Vendar me to ne skrbi, še zdaleč ne. Saj, kot sem že rekel, potrebno je ohranjati duh globine in obenem razumeti duh časa …


Čisto za konec še vprašanje, ki ga zastavim vsem in, ki se večini zdi tudi najtežje: Katere so vaše najljubše knjige vseh časov?

Veliko jih je in seznam bi bil predolg. Bralcem pa bi tokrat priporočil tri knjige, ki so me res očarale. Torgny Lindgren: Čmrlji med, Sándor Márai: Sveče so dogorele, Per Petterson: Konje krast


Feriju se še enkrat iskreno zahvaljujem za njegov čas in pripravljenost na sodelovanje. Sama sem na blogu že predstavila dve njegovi knjigi in sicer:


Ne; pesmi

Recenzija: https://www.ajdanaklada.com/post-1/knjigozavri-ne-pesmi

Nakup: https://www.zalozba-litera.org/Pages/Knjiga.aspx?BookID=404


Kurji pastir

Recenzija: https://www.ajdanaklada.com/post-1/recenzija-kurji-pastir

Nakup: https://beletrina.si/knjiga/kurji-pastir?gclid=Cj0KCQiA8dH-BRD_ARIsAC24umYUosG0g51MuO7jiTp9p7AK8xAYAgHKaLlRe9bs-hmBM9KyafAFrQgaAks5EALw_wcB


Na mojem seznamu želja pa je tudi zbirka Ne bodi kot drugi, ki jo lahko kupite na povezavi: https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/ne-bodi-kot-drugi-feri-lainscek-31333-pr


Po prebranem Kurjem pastirju bom zagotovo kupila še kakšno Ferijevo knjigo, saj letos vse bolj ugotavljam, kakšne zaklade skrivajo dela domačih avtorjev. Hvala za vašo pozornost in lepo nedeljo vam želim!

LP

Ajda

260 views0 comments

Recent Posts

See All