Irena Cerar - Svetišča narave

Knjiga Svetišča narave je mojo pozornost pritegnila takoj po izidu, še preden je prejela naziv Knjiga leta na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2024. Sem izredna ljubiteljica naravopisja in opis knjige se je bral naravno sanjsko. Avtorica Irena Cerar je sedem tednov preživela v naravi, v šestih slovenskih naravnih habitatih (v gozdu, gorah, jamah, kulturni krajini, mokriščih in ob reki ter na morski obali). V teh okoljih se je družila z različnimi strokovnjaki in občudovalci teh naravnih habitatov, predvsem pa se je učila biti prisotna in preprosto videti, slišati in občutiti vse, kar nam sporoča narava. Knjigo sem začela brati že pol leta nazaj, brala sem jo počasi in v krajših odmerkih in z avtorico vendarle zaokrožila zgodbo, ki je name naredila velik vtis.

Pred kratkim me je nekdo vprašal, če se ob pogledu skozi okno še zavedam lepote Bleda, ali pa se človek nanjo nekoč navadi. Moj odgovor je bil najbrž kar logičen. Seveda čisto vsak razgled zate na eni točki postane samoumeven, pa čeprav je eden od najbolj ikoničnih za našo državo, in resnične lepote svoje okolice se zaveš šele, ko se uspeš ustaviti, ali pa ti jo pokaže nekdo, komur ni samoumevna in vsakodnevna. Ko sem se preselila na Bled, so mi mnogi govorili, da sem šla pa res na lepo in vsem sem odgovorila, da je bilo lepo že prej. Moravška dolina, sploh moje domače Peče so zame še vedno eden najlepših delov Slovenije, če ne kar sveta. In Svetišča narave so me spomnila prav na to. Svetišča narave so ta “nekdo,” ki pokaže na tisto vsakodnevno, tisto samoumevno, kar te obkroža in reče: “a ni izjemno?”

Moj novi dom je po svoji lepoti svetovno znan in čeprav mu le te ni mogoče očitati, je lepota Bleda nekako ukročena, urejena. Doma doma, kot sama rečem, pa sem lahko uživala v lepoti, ki jo opisuje avtorica v svoji knjigi. Neokrnjena narava, tišina, višinski travniki, ki jih kmetje kosijo morda enkrat na leto in zato na njih najdemo na desetine različnih rastlinskih vrst, divje orhideje, cel kup žuželk, divjih živali in njihovih sledov … Na vse to me je spomnila ta knjiga, ki se tudi sicer v neki meri dogaja v krajih mojega otroštva. Moravški kras, Rača, … Vse to mi je bilo zelo blizu. Pa sadovnjaki, stare vrste jabolk … Kako dolgo že nisem slišala koga omeniti beličnikov, voščenk in kosmačev.

Moj pokojni ata (dedek) je bil gozdar in mi je privzgojili ljubezen do gozdov in na splošno narave. Poleg ljubezni mi je privzgojili tudi globoko spoštovanje do narave in dolžnost do varstva le te. Celotna knjiga, čeprav se dotika tudi naravnih okolij, ki mi niso tako blizu (npr. jama, morska obala), je v meni vzbujala te podobne občutke, ki so bili na nek način tako nostalgični, da so me do srca ganili.

Knjiga je vsekakor zelo gosta, ni lahko branje, sploh, če jo želiš res užiti in sprejeti vsa sporočila, ki ti jih predaja. Sama sem ob njej tudi ves čas brskala po internetu, iskala ljudi, kraje, živali in rastline, ki se pojavijo v knjigi. Vsekakor se bom k njej še kdaj vrnila, po branju pa razumem, zakaj je presunila toliko bralcev - predvsem tistih, ki prihajajo iz urbanih okolij in jim tovrsten stik z naravo ni tako poznan. Jaz osebno, ki sem v naravi in z njo odraščala, sem se počutila, kot da sem se vrnila domov.

Moja ocena: 4/5

LP Ajda