Tavčar je ena od žrtev mojega pouka slovenščine, saj je pristal v podobnem košu, kot večina slovenskih klasikov - zaradi prezgodnjega siljenja v branje pretežkih vsebin, sem jih vedno označevala za povsem neberljive in dolgočasne. Že nekaj let nazaj me je povsem šokirala res odlična Visoška kronika in vendarle sem dojela, da se moram klasičnih del slovenske literature lotiti še enkrat, z odraslimi očmi. Ko so v podkastu Glave omenili Tavčarjev roman 4000 pa sem popolnoma osupla. Nikoli prej še nisem slišala, da je Tavčar napisal distopično-satirični roman s celo nekaj fantazijskimi elementi. In seveda sem ga takoj izbrskala.
Naslov: 4000
Avtor: Ivan Tavčar
Založba: ZRC SAZU
Moja ocena: 4/5
Pri @zrcsazu je lani izšla nova izdaja s spremno besedo, ki sem jo sicer prebrala, a nimam občutka, da mi je dala kaj dosti zgodovinskega ozadja same knjige. Knjiga je tudi pravopisno prilagojena za današnji čas, čeprav ohranja značilen starinski slog in besedišče, ki dela branje pravo pustolovščino.
Glavna oseba in pripovedovalec je kar Tavčar sam. Po več, kot 2.000-letnem spanju v grobu ga zbudi nadangel Azrael in ga popelje po slovenskih deželah v letu 4.000. V politični bitki med liberalci in klerikalci so zmagali slednji in Tavčar si osupel ogleda stanje nekdanje Ljubljane, ki je ponovno poimenovana Emona, pod vladavino duhovščine. Opazujemo nesmiselne ukrepe in pravila, ki so usmerjena predvsem v lagodno življenje duhovščine. Slovenščina se ne govori več, ženske nimajo pravice do govora, ljubezen, kot taka ne obstaja... Skratka cel kup sprememb, do katerih je pripeljalo mešanje cerkve v državo.
Knjiga je napisana na satiričen način, kot odziv na spor z zagrizenim klerikalcem Antonom Mahničem, ki je bil politični nasprotnik liberalnega Tavčarja. Na to kaže že podnaslov: Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo, kjer je Ničmah anagram priimka Mahnič. Čeprav je zaradi starinskega jezika na trenutke to težje zaznati, je knjiga polna sarkazma, s katerim začne že takoj na začetku pripovedi, ko Azrael ponudi Tavčarju, da si izbere kakšnega od prijateljev, da tudi on vstane iz groba in se mu pridruži. Eden od povabljenih je Josip (Jurčič), ki povabilo zavrne, ker ne bo več na Zemlji pol tistega kislega vina.
Prijetno presenečenje in še en opomnik, da je vredno vzeti v roke tudi kakšnega slovenskega klasika
Comments