Pohodniški romani Jakoba J. Kende so ene redkih knjig, ki jih prednaročim. Odkar sem leta 2020 prebrala Apalaško pot in se kasneje z njim med platnicami podala še po Transverzali, vedno znova težko čakam naslednjo pohodniško dogodivščino. Najnovejši roman je prvi v t.i. Evropskem ciklu, v katerem bo raziskoval evropske poti, skupaj z njimi pa staro celino, njene ljudi in pokrajine.
V prvem romanu se skupaj z različnimi sopotniki poda najprej po Norveški in za tem po Škotski. Obe državi tako ponudita izrazito različni okolji; ne le z vidika pokrajine, ampak tudi z vidika politike in ljudi, ki tam živijo. Norveški del avtor v družbi svoje družine in Norvežana Christiana preživi v Oslu in okolici, nato pa se v družbi Christiana in Škotinje Sorche odpravi na pot prek škotskega višavja, po otoku Skye in še naprej do rta Wrath
Skupna točka obeh avtorjevih sopotnikov pa je, da sta prehodila slovensko Transverzalo, kakršno je začrtal prav on sam in prav tam so vzpostavili stik, ki je privedel do kasnejše skupne poti.
Glavna značilnost tega romana, v kateri se razlikuje od prejšnjih dveh, je to, da ima na teh poteh avtor večino časa (razen kratek del na začetku romana) dva stalna sopotnika. Sicer ne smemo pozabiti na markantne like, ki so ga spremljali po večjem delu Apalaške poti in na vse osebe, ki so se tu pa tam pojavile v obeh prejšnjih romanih, a povsem drugače je, ko imamo neko ustaljeno skupno glavnih junakov, če se tako izrazim in jih lahko spoznamo precej bolj v globine, saj globlje po toliko časa sežejo tudi pogovori med njimi. Poleg ostalih dveh protagonistov se tokrat bolj odpre tudi avtor sam in bralcu zaupa od kod mu želja po tovrstnih poteh in ljubezen do Škotske same. Vsekakor se ta roman veliko bolj opira na same like, kot prejšnja dva.
Ker severa Evrope, sploh Škotske, res ne poznam dobro, sem roman brala precej dolgo. Ponudi namreč ogromno informacij, poleg tega pa je napisan v zelo bogatem slogu, ki ga ni moč kar na hitro preleteti. Poleg tega so si škotska imena krajev med seboj res podobna, vsaj meni se zdi tako, zato sem morala biti pri branju res zbrana.
Tudi tokrat je avtorju uspelo narediti zanimivo temo, ki mene osebno sicer prav nič ne zanima. Podobno je bilo že pri Apalaški poti, kjer o področju Apalačev takrat nisem vedela ničesar, pa tudi kaj dosti zanimalo me ni. Tako takrat, kot tudi zdaj, me je avtorjevo pisanje o mističnosti obeh pokrajin tako navdušilo, da bom zagotovo pobrskala za več informacijami in si dodobra ogledala kraje, kjer je hodil. Od vseh treh romanov mi je sicer še vedno najljubša Transverzala, ravno iz zgoraj navedenih razlogov, ker so mi kraji znani in mi je o njih bolj zanimivo brati, se pa vsekakor veselim nadaljevanj Evropskega cikla. Prav zanima me, kam se bo odpravil v naslednjem romanu.
Moja ocena: 4/5
Lp
Ajda
Comments