top of page

Kaj pa prevajalci?

Writer's picture: AjdaAjda

Updated: Jul 13, 2020

Serijo recenzij bo presekalo eno moje malce drugačno razmišljanje. Tema o kateri sem ugotovila, da razmišlja dokaj malo ljudi. Zadnjič sem v pogovoru omenila prevajalca Jakoba J. Kendo in kolegica mi je rekla, da prevajalcev pa ona čisto nič ne pozna, oziroma jih niti ne opazi. Kar v neki meri velja tudi zame. Oziroma je veljalo, dokler nisem začela opažati, da se na lestvici mojih najljubših knjig pojavljajo ne le isti avtorji, ampak tudi ista imena prevajalcev, ki so dela teh avtorjev prevedli.


Prevajalec zame ni le nek vmesni člen, nek robot brez svojega razmišljanja, ki besede avtorja le prelije v tebi razumljiv jezik. Prevajalec je zame nekdo, ki ima po mojem mnenju bistveno težjo nalogo, kot si jo predstavljamo. Eno si je izmisliti svoje like, dogodke, domišljijski svet, drugo pa je like in svet, ki so se rodili v mislih nekoga drugega, preliti na papir tako, da bodo tudi bralci v drugem jeziku začutili vso čarobnost tega, kar je želel avtor povedati. V slovenskem prostoru so zame nepremagljivi Jakob J. Kenda, Boštjan Gorenc - Pižama in Milan Dekleva. Zakaj, pa si preberite v naslednjih vrsticah.


Vsi trije našteti so tudi sami avtorji del, a meni so se v spomin vtisnili predvsem kot prevajalci. Za Kendo in Gorenca velja, da sta ena najboljših slovenskih prevajalcev fantazijske literature in s tem se absolutno strinjam. Kenda je prevedel vse dele Harry-a Potterja, Gorenc Pesem ledu in ognja, oziroma mi poznamo serijo izpod peresa Georga R. R. Martina kar kot Igro prestolov (čeprav je to le naslov prve knjige). Nekaj časa sem mislila, da prevod tako dovršenih fantazijskih del pač ne more spodleteti, ker kako boš zafrknil Harry-a Potterja? No, ne bom kazala s prstom, a Branku Gradišniku je to očitno uspelo. Šesto knjigo, takrat imenovano Polkrvni princ je namreč najprej prevedel Gradišnik, nato pa so ga po absolutnem ogorčenju bralcev, ponovno dali v prevod Kendi in nastal je veliko boljši Princ mešane krvi.


Prav primer Gradišnika dokazuje, da ne more biti kar vsakdo prevajalec, sploh pa ne prevajalec česarkoli. Gradišnik je na nekem svojem blogu napisal, da mu je bilo prevajanje Potterja muka in, da je bil to zanj le posel. Ok, prav. Gospodu vendarle puščam nekaj strokovne predvsem pa žanrske svobode. Je vendarle prevedel Tolkienovega Gospodarja prstanov in to več kot dobro. Je pa dejstvo, da fantazijska literatura s širino, predvsem pa bazo bralcev, kot je Harry Potter, zahteva določeno mero strasti do dela samega, predvsem pa zanimanja zanj. Jakob J. Kenda nam s svojim prevodom da občutek, da je vanj zlil svoj čas, trud pa tudi neko bralsko vznesenost, saj se do potankosti poglobi tako v osebna in zemljepisna imena, imena urokov (ZROXIS!)... In s tem šele lahko tudi slovenskemu bralcu pričara tisto, kar je tako dobro uspelo Rowlingovi v angleškem jeziku.


Enako sposobnosti ima tudi Boštjan Gorenc - Pižama v primeru Pesmi ledu in ognja, čeprav to malce težje komentiram, ker je še nisem prebrala. Začela sem z branjem, zato lahko komentiram, da je res res dober prevod, a me je kasneje odnesla serija in bo branje še malo počakalo. Pižama, ki mi je že od nekdaj izredno simpatičen, včasih že kot komik, kasneje kot avtor, spletna osebnost, ima po mojem mnenju še en skriti talent in sicer prevajanje literature v "Young adult" kategoriji. Najprej me je totalno sezul z romanom Krive so zvezde. Takrat sem sicer pripisovala vse zasluge Johnu Greenu, ki je po mojem mnenju eden boljših mladinskih avtorjev sodobnega časa. V tem tednu pa sem v roke vzela (KONČNO) še knjigo Čudo avtorice R.J.Palacio. Po nekaj straneh sem dobila kot nekakšen dejavu in s police vzela Krive so zvezde. Ja, spet je iz strani skočil Pižama. Zdi se mi, da ima neverjetno sposobnost nagovoriti kogarkoli. Tudi v živo je tako. Pred časom je obiskal šolo kjer delam in je imel neverjeten talent, da je bil dostopen in razumljiv za čisto vse učence, od mlajših in tistih s težjimi motnjami v duševnem razvoju, pa do tistih z veliko boljšim razumevanjem. In mislim, da je tudi njegovo pisanje takšno; dostopno, simpatično, razumljivo. Nenazadnje je Čudo knjiga, ki je namenjena precej mlajšim bralcem, pa me je čisto potegnila vase. Gorenc se ne ustraši uporabe slengovskih besed, da doseže učinek mladosti, v primeru Čuda tudi otročjosti, pa vseeno ohrani tisto legitimnost, ne izgubi vrednosti. Predvsem pa ima izrazito značilen stil in preden sem videla, da je dejansko on prevajal Čudo, sem vedela, da je bil on.


Tretji prevajalec, ki bi ga rada izpostavila, pa je Milan Dekleva, s katerim se sicer bolj srečujem v službi, saj ga poznam predvsem prek prevodov knjig Julie Donaldson. Kot vemo, so njene slikanice večinoma napisane v verzih in tu se pokaže res velika vrednost in sposobnost prevajalca, da ima pesem tudi v drugem jeziku enako vrednost in pomen. Deklevi je to odlično uspelo, o čemer sploh ne bi smel nihče dvomiti, saj je zelo znan slovenski pesnik, pisatelj, dramatik... in me je sprva kar presenetilo, da se človek takega kova loti prevoda slikanice. Po branju vseh teh najbolj priljubljenih slikanic Julie Donaldson, kot so Hiška majhna kot miška, Zverjasec, Zverjašček in Bi se gnetli na tej metli?, mi je postalo povsem jasno zakaj so se odločili zanj. Nenazadnje se je ravno v primeru Donaldsonove ponovil primer: Gradišek, saj je njeno delo Stick man najprej prevedla sicer prav tako priznana Bina Štampe Žmavc in nastal je Hlodko, pred dvema letoma pa so delo dali v ponoven prevod in v Palčiča ga je prevedla Nina Dekleva. (Google ni bil dovolj pameten, da bi mi povedal, ali je to Milanova hči, vnukinja, v teh časih mogoče tudi žena, sem pa prepričana, da sta v sorodu haha). In moram priznati, da je bila tudi v tem primeru odločitev pravilna.


Sama imam tudi en primer slabe prakse, ki je bil pri meni zelo izstopajoč, je pa res, da moram prebrati delo v izvirniku, da vidim, če je tako slabo dejansko pisanje. Glede na kritike tujih recenzentov mislim, da je sicer kriv prevod, saj je trilogija zelo visoko ocenjena. Govorim o trilogiji Igre lakote (Hunger games), ki sta jo za naš trg prevajali Lidija Cerk in Kristina Dečman. Če ste si ogledali filme, dobro veste, da je zgodba vse manj kot otročja. To so distopijski romani z izredno kompleksno zgodbo, izdelano družbeno ureditvijo... V slovenskem jeziku pa se delo bere, kot otroška oziroma mladinska literatura. Kar pa vemo, da fantazijska literatura, sploh takšna kot so Igre lakote, še zdaleč ni. Moram priznati, da mi je bilo branje teh treh knjig muka, prebila sem se skoznje le zato, ker me je zanima konec (še preden so ven prišli vsi filmi), knjige pa sem prodala naprej, kar storim le z deli, ki me nikakor ne zanimajo več. Dopuščam sicer možnost, da del krivde nosi Suzanne Collins, a glede na priljubljenost trilogije v svetu menim, da je krivo to, da sta bili za tem dve prevajalki, ki očitno nista bili najbolj primerni za prevajanje fantazijske literature.


Vsekakor ni namen tega zapisa kritika prevajalcev, ki so se lotili del, ki jim niso kos. Kot je rekel Boštjan Gorenc v nekem intervjuju; on se ne bi nikoli lotil prevajanja navodil za kakšne medicinske naprave za klinični center, ker bi se to najbrž tragično končalo. In to je poanta. Tudi prevajalci potrebujejo enormne količine talenta, da lahko v besede vdihnejo tisto čarobnost, ki so si jo zamislili avtorji. Njihovo delo ni zanemarljivo in ni samoumevno. Posebej v časih, ko je naše znanje angleščine res dobro in, ko slovenska beseda doživlja krizo, saj je ceneje brati v angleškem jeziku, velikokrat tudi dostopnejše. Pa vendar, prevajalci, kot so zgoraj našteti, za razvoj in ohranitev slovenskega jezika naredijo skoraj toliko, kot avtorji, ki v njem pišejo. Zato se mi zdi prav, da se tudi njim kdaj pa kdaj reče HVALA!


LP




214 views0 comments

Recent Posts

See All

Komentar


© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

bottom of page