Karmen Petric - Prste stran

Ljubezenski romani niso moja najbolj priljubljen žanr in zato po njih posežem redko, ko pa že, pričakujem od ljubezenskega romana predvsem odklop, sprostitev in nekaj metuljčkov v trebuhu. In od nekdaj sem prepričana, da se da vse to troje doseči na kvaliteten način, s pisanjem ob katerem tudi največji bralni sladokusci ne bodo zavijali z očmi. Takšnih romanov sem iz tega žanra prebrala že kar nekaj, precej pa tudi onih drugih, z druge strani spektra. Ko sem slišala, da se @cankarjevazalozba poleg še nekaterih drugih založb prav resno loteva tega žanra, sem bila iskreno zelo vesela, saj sem bila prepričana, da bo s svojo ekipo uspela na tržišče dati kvaliteten izdelek. Ko pa smo izvedeli, da bodo izdajali dela domačih avtoric, sem bila naravnost navdušena. Še bolj pa radovedna. In seveda sem se najprej lotila romana Prste stran izpod peresa naše drage @aconita.umbra .

Zgodbo izmenjujoče se pripovedujeta Paulina in Miša. Paulina je delovna terapevtka s težko preteklostjo, ki pušča brazgotine tako na njenem telesu, še bolj pa na njeni duši. Rahlo cinična in ujeta v stare vzorce in spone žalosti, se zapira pred zunanjim svetom in priložnostmi za lastno srečo. Na drugi strani je Miša moški, ki za trdno zunanjostjo uspešnega dermatologa skriva težave iz osebnega življenja, za katere ve le malokdo. Ko se njune poti srečata in zaradi nesrečnega slučaja tudi tesno prepleteta, se začnejo v obeh prebujati čustva, za katera nihče od njiju ni več verjel, da so mogoča. Ali bosta dovolila samemu sebi spet čutiti in uživati? Bosta uspela ohraniti meje strokovnega odnosa med pacientom in terapevtom?

Od vseh stvari, ki so mi bile pri knjigi všeč, mi je najljubše to, da dostavi točno to, kar obljublja - razvedrilo. Včasih se določeni bralci do žanrov (ne le ljubezenskega romana, tudi do fantazije, kriminalk...) obnašajo, kot da bi morali brati visoko literaturo. Dočim sem trdno prepričana, da moraš za pisanje res dobre žanrske literature imeti enak talent, kot za pisanje česarkoli drugega, sem tudi mnenja, da mora pri teh zvrsteh avtor pokazati povsem druge talente.

Pri ljubezenskem romanu avtorju ni treba stremeti k neki literarni perfekciji in posegati po visoki umetnosti, ampak je njegova glavna naloga, da bralca zabava, sprosti in vleče k branju. To seveda ne pomeni, da je besedilo lahko pomanjkljivo, slabo lektorirano in urejeno, liki pa plehki, pomeni le, da je glavna naloga romana ta, da se ima bralec ob njem dobro. In vsi se najbrž lahko strinjamo, da se pri marsikateri sicer objektivno dobri literaturi res nismo imeli fajn.

No, pri tem romanu sem se vsekakor imela res res fino! Oba lika sta dovolj večplastna in verjetna, da sta me držala v pozornosti. Seveda je v romanu nekaj klišejev, ki pritičejo žanru, a vsekakor v njem ne najdemo princa na belem konju in princeske v stiski, ki komaj čaka, da jo prvi reši. Glavna junaka sta človeka iz mesa in krvi, ki prav po človeško delata napake in se iz njih učita. Včasih pa tudi ne.

Roman je napisan v prvi osebi, izmenjujeta pa se vidika Miše in Pauline, ki se včasih med seboj rahlo prekrivata in dobimo na določene situacije pogled z obeh strani. Knjiga se bere res hitro, sploh v drugi polovici. Več bralcev je že omenilo uporabo anglizmov in slenga. V kolikor sama res nisem ljubiteljica tlačenja anglizmov tja, kamor ne spadajo, moram rečt, da sem v tej knjigi razumela njihov namen. Oba glavna lika sta Ljubljančana in v določenih trenutkih bi uporaba knjižne slovenščine zvenela togo in nenaravno. Ko je zadeva uporabljena smiselno in premišljeno, me res ne moti, čeprav morda sama nisem ravno pristaš tega. Poleg tega mi je zanimivo, kako nas moti npr. "flet" in "kraš" v knjigi, ko pa v oddajah in podkastig govorimo o "pešnu" in "lajf goalsih" pa to popolnoma sprejmemo. Oziroma če kdo tega ne sprejema, takoj dobi pod nos, da je zategnjen in, da je jezik živ organizem, ki se razvija. Če torej dovolimo "razvoj jezika" v vsakodnevnem življenju in celo v glasilih, oddajah, zakaj smo tako šokirani, ko sem ter tja "špricne" še med strani knjig?

Vsekakor je to knjiga, ki jo bom z veseljem priporočila vsem, ki bodo iskali nekaj za oddih, čeprav moram priznati, da določene teme res niso lahkotne. A to je tisto, ki zame naredi nek roman dober. Ne nujno težke in žalostne teme, ampak neko realno stanje brez romanticiziranja življenja. Le to ima namreč tisoč odtenkov in čeprav je knjiga ljubezenski roman, bi ga bilo greh slikati le z rožnato.

Karmen, ponosna sem nate! Iz vsega srca!