Lani, ko je v Slovenijo prišla Lale Gül je okrog njenega prvenca precej završalo. Vsekakor je Živela bom na nek način posebna knjiga, ki pove življenjsko zgodbo, kakršne v našem okolju načeloma nismo vajeni. Sama po knjigi najbrž še ne bi posegla, če je ne bi morala prebrati za pogovor o njej in priznam, da sem iz tega istega razloga pri njej sploh vztrajala.
Avtorica se v avtobiografski pripovedi poimenuje Büsra, prav tako pa spremeni tudi ostala imena v knjigi, da bi v pisanje vnesla nekaj distance. Kot hčerka turških imigrantov na Nizozemskem je živela drugačno življenje od svojih vrstnikov. Vzgojena je bila v običajih turških muslimanov, ki so v več pogledih strožji in predvsem precej bolj nesmiselni od samih zapovedi islamske vere. Odvzete so ji bile praktično vse svoboščine, ki pritičejo mladi odrasli ženski - ja, še po svojem dvajsetem letu je morala za praktično vsak korak odgovarjati staršem, še posebej materi.
Zapisi, ki so na koncu končali v knjigi, so nastajali kot dnevniški zapisi in jih je avtorica kasneje uredila v neko zaokroženo celoto. To se vsekakor pozna, saj je bila prva polovica knjige povsem slogovno zmedena in težko berljiva. Kljub temu, da je tematika zanimiva in pomembna, se je vse skupaj do polovice knjige bralo, kot čustven izbruh užaljene pubertetnice. Kar je na nek način v resnici tudi bilo. V času odraščanja in osamosvajanja od staršev, njihovih idej, navad, pričakovanj, smo vsi na neki točki mislili, da o vsem vse vemo bolje. Če bi te naše misli takrat zapisali na papir, bi nam jih bilo danes najbrž nerodno brati. Nemogoče je zanikati vse nepravične stvari, ki so se protagonistki dogajale, le slog je skrajno neprijeten in me ni vlekel k branju. Druga polovica knjige odraža že malce večjo zrelost avtorice in temu primerno se spremeni tudi slog, kar mi je na koncu vendarle malce popravilo okus.
V življenju sem spoznala že ogromno pripadnikov islamske vere iz različnih kultur in narodnosti. V času dela z begunci v letih 2015 in 2016 sem se naučila, da za tako veliko skupino ljudi, pač ne moreš ničesar posplošiti.
Samo dve sosednji državi imata lahko povsem drugačne navade, čeprav jima je veroizpoved skupna. Islam kot religija mi je izredno zanimiv in se z njegovimi pripadniki zelo rada pogovarjam o njihovih navadah, praznikih, izvoru le teh... Zato tudi vem, da je izkušnja, kakršno je imela Lale, le ena od plati Islama. Avtorica to sicer večkrat poudari, pove, da se Turški muslimani precej razlikujejo od arabskih, za primer, se pa bojim, da bi manj kritični bralci lahko posplošili dogajanje iz knjige kar na celotno religijo - to pač res preradi počnemo.
Knjiga je dvignila veliko prahu - najprej v sami družini avtorice, kasneje tudi znotraj turške islamske skupnosti in širše. Avtorica je v intervjuju za slovenski časnik povedala, da je bila knjiga nekakšno maščevanje svoji družini, razgaljenje le te, saj so se ravno tega - razgaljenja na kakršenkoli način, vsi, še posebej pa mati, najbolj bali. Vsekakor je delo surov prikaz življenja mlade ženske znotraj turške islamske skupnosti, konkretno v Amsterdamu, če se je avtorica tega lotila na pravi način, pa bo pokazal le čas.
Moja ocena: 3/5
LP Ajda
Comments