Laurie Gilmore - The Strawberry Patch Pancake House

Laurie Gilmore nas po uspehu prve knjige, Pumpkin Spice Cafe, v malo mestece Dream Harbor povabi približno dvakrat na leto. Po Cinnamon Bun Book Store, ki je še nisem prebrala in The Christmas Tree Farm, se je seriji knjig pridružila še pomladna zgodba z najdaljšim naslovom na svetu, ki ga ne bom več dosti ponavljala. Knjige so takšne, kot so njihove naslovnice; pocukrane, v resnici kičaste, če smo pošteni, predvidljive, a vseeno ... Jah, luštne. Kaj naj rečem. A po branju pomladne različice moram priznati, da ne ves ta "cukr" brez pridiha jeseni ali praznikov, precej težje prebavljiv.

Dream Harbor dobi novega prebivalca. Archer je uspešen kuhar s kariero v Parizu, ko dobi klic, da ima petletno hčerko, za katero nikoli ni vedel. Njena mama je tragično preminula in Archer se preseli v Dram Harbor, da se spozna s hčerko in ugotovi, kako naprej. V mestu slučajno (seveda) iščejo kuharja v okrepčevalnici, ki streže predvsem palačinke in za "chefa" je to delo je le malce izpod časti, ampak predvsem je pri tem presenetljivo neuspešen in težko zadovolji okus meščanov, ki so vajeni tradicije in znanih okusov. Istočasno ne ve, kdo bo skrbel za malo Olive, ko ne bo v vrtcu in, ko bo on v službi. In še sreča (seveda x2), da vihrava Iris (ki smo jo spoznali v prejšnji knjigi, kot receptorko na nasadu božičnih drevesc) išče ne le novo zaposlitev, ampak tudi stanovanje. Iris se vseli v Archerjevo hišo in kmalu ugotovi, da dejstvo, da si ne ona ne Archer nista nikoli želela imeti otrok ali skrbeti zanje, v njunem odnosu ne bo največji izziv.

Zgodba nosi tipičen motiv samskega očeta in varuške, pa tudi motiv "sončka" in "godrnjavca," če grobo prevedem. Že po prvih nekaj straneh bo vsak bralec videl, kam pes taco moli in kako se bo zgodba najbrž končala. Prav tako lahko takoj pričakuješ, da se bo nekj na polovici knjige vse že praktično razpletlo, a bo sledil neizbežen zaplet, ki bi ga sicer rešil le nek normalen odrasel pogovor, a knjigi doda vsaj nekih 150 strani.

Za nobeno od knjig iz serije ne morem rečt, da je dobra, ker je vsem, z avtorico na čelu jasno, da je pisanje polno klišejev in res "poceni" trikov v slogu že stokrat omenjenih Hallmarkovih filmov. A vseeno so to knjige, ki so tako predvidljive, da bralcu ponudijo neko udobje in sprostitev brez kakšnega hudega miselnega napora. V prejšnjih knjigah pa poleg tega še cel kup nekih običajev, prazničnih in jesenskih aktivnosti, ki branje naredijo še bolj magično. Ta aspekt mi je v tej knjigi najbolj manjkal. Seveda imamo tudi tu festival in cel kup dejavnosti, ki pritičejo pomladi, a nisem prepričana, ali smo toliko bolj vajeni jesensko/zimskih reči, ali pa meni pomlad pač ni tako zelo blizu, da bi mi vse to polepšalo branje.

V prejšnjih knjigah so liki vseeno imeli več nekega ozadja, predzgodbe, tu pa so precej bolj površinski in tudi njihove odločitve so res zelo ... Jah, na prvo žogo in klišejske. S čimer ni iskreno čisto nič narobe, vsak žanr ima neke svoje klišeje, ampak tule jih je bilo res res veliko. Tudi vročj prizori so bili meni osebno v tej knjigi precej bolj nelagodni in prisiljeni, kot v prejšnjih delih.

Nisem prepričana, ali se je avtorici mudilo, ali pa se bolje znajde v jesensko/zimskih razmerah, ampak tole je meni najmanj ljuba knjiga iz serije. Je pa zopet uspela na koncu knjige bralcem podtakniti en namig za naslednjo knjigo, ki se bo spet dogajala v času božiča.

Vseeno mi je bilo nekaj stvari všeč, predvsem to malo mestece, njegov zemljevid na začetku in seznam skladb, ki ga avtorica pripravi ob vsakem romanu. Prav tako mi je všeč, da se skozi serijo sestavlja slika mesta in njegovih prebivalcev, ki jih srečuješ tekom knjig, že poznaš tudi kraje, običaje ... Najbolj pa mi je všeč, da se avtorica ne jemlje preresno in premore precej samoironije, saj se že znotraj knjige same ponorčuje iz motivov iz romana. Knjižni klub, ki se dobiva v mestni knjigarni, se namreč smeji na račun motiva samskega očeta in varuške, kar se mi zdi idealen način prebijanja četrte stene.

Knjiga ni bila moja najljubša in nekje na polovici sem presedlala na žvočnico. Vseeno je bila dovolj zabavna in kratkočasna, da sem jo poslušala do konca. Ampak kaj je najhuje od vsega? Da je avtorica to malo mesto zasnovala tako, da se bom vanj zagotovo še želela vrniti. In čeprav že zdaj praktično vem, kaj se bo dogajalo v naslesnji knjigi, jo bom vseeno prebrala. Kdo bi me razumel?

Moja ocena: 2,5/5

LP Ajda