Manca G. Renko - Živalsko mesto

Le redko posegam po esejih in priznam, da v kolikor je Živalsko mesto sicer takoj pritegnilo mojo pozornost, ga najbrž ne bi vzela v roke, če me ne bi od nekdaj zanimalo vse, kar gre ljudem, predvsem tistim na poziciji neke moči, avtoritete, tako zelo v nos. Takoj sem vedela, da bom delo podprla vsaj z nakupom, saj se mi zdi pomembno podpirati neodvisne založbe in predvsem neodvisna mnenja in razmišljanja. Priznam pa, da nisem pričakovala, da me bo delo tako zelo pritegnilo, odprlo toliko vprašanj in nenazadnje tudi ran, za katere večkrat pozabimo, da jih kot družba imamo in da še zdaleč niso zaceljene, ampak morda v teh časih zevajo še širše, kot kadarkoli prej.

Če bi želela napisati polnovredno mnenje, bi celoten prostor te objave najbrž lahko namenila vsakemu eseju posebej. Eseji se dotikajo pop kulture, feminizma, zgodovine, skratka vseh zelo pomembnih tem, o katerih se sicer veliko govori, a velikokrat zelo površinsko in tudi zelo enostransko. Slog Mance G. Renko je izredno berljiv in bralca na začetku vsakega eseja nežno prime za roko in ga varno pelje čez strme čeri vsake tematike posebej. To ni zanemarljiva informacija, saj so mnogokrat tematike, ki jih opisuje avtorica, povedane na tak način, da jih marsikateri bralec ne zmore razumeti. Velikokrat se razlog za to tudi skriva v hiperintelektualizmu, ki želi namenoma vzpostaviti vrzel med avtorjem - intelektualcem in "navadnim bralcem," ki ni dovolj pameten, da bi ga razumel. Čeprav je jasno, da je avtorica izjemno inteligentna, razgledana in je vse tematike, o katerih govori dodobra raziskala, ne čuti potrebe, da bi sporočila svojih esejev prekomerno zaljšala s tujkami in strokovnimi izrazi in s tem poglabljala prepad med seboj in bralcem.

Upam si trditi, da Živalsko mesto lahko razume vsak, ki je sposoben svoje misli odpreti do te mere, da sprejme svojo lastno ujetost v družbene konstrukte in pravila, ki jih nevede živimo, celo vsiljujemo, privzgajamo.Čeprav se z vsemi razmišljanji ne poistovetim, sem ob branju večkrat doživela aha moment in dojela, zakaj se še vedno kdaj spomnim na pripombo “če nisem nič ženstvena, ker nimam pomitih oken.” Bolj jasna mi je tudi razlika v dojemanju knjig dveh zdravnikov; v eni avtor pove, da so medicinske sestre fajn, ker vedno kaj spečejo, v drugi pa drug avtor medicinske sestre in celo strežnice ter inštrumentarke opiše kot nepogrešljive članice ekip, ki ključno doprinesejo k uspehu zdravljenja. Veliko stvari, ki so sicer vsakdanje, a se ti zdijo nekako narobe in nesprejemljive, avtorica v svojih esejih obrazloži in družbeno umesti.

Nenazadnje pa mi je eden od najljubših delov knjige umeščanje pop kulture v družbo in umetnost. V knjigi avtorica uporabi krasen izraz, “nerazgledanost, ki se skriva za intelektualnim napuhom,” in tudi med bralci je tega ogromno. Zdi se mi sicer, da se literarna krajina vseeno spreminja, da je jasno, da je branje žanra prav tako koristno in pomembno, čeprav na druge načine, in ga je treba obravnavati spoštljivo in predvsem producirati kvalitetno, a še pred nekaj leti je veljalo splošno pravilo, da si bil kot bralec vreden manj, če nisi bral zgolj klasik, esejistike in neleposlovja. Pa seveda “resne” in “prave” literature, čeprav so le redki znali opredeliti, kaj to pravzaprav je.

Kot avtorica lepo pove v svoji knjigi, je bila skoraj vsa klasična umetnost v svojem času del pop kulture. Mnoge najbolj znane slike niso bile nič drugega, kot delo po naročilu, torej nekaj, kar ni nastalo iz nekega umetniškega erosa ali navdiha, ampak proti plačilu, po navodilu in željah naročnika. Tudi marsikatero klasično literarno delo je v svojem času veljalo za pogrošno, celo ceneno, saj je bilo morda pred svojim časom ali pa v neskladju s takratnimi družbenimi normami. Seveda je tudi pop kultura polna dobrih in slabih izdelkov in stvaritev, a če nekoga v nekem trenutku popularna pesem, knjiga, film nagovori in iz njega izzove neka čustva, v čem je torej razlika, če to isto izzove klasično ali kritiško sprejeto delo?

Vsekakor fantastična zbirka esejev. Ne bojte se poseči po njej, tudi če takšne literature ne berete pogosto. Obstaja pa vendarle nevarnost, da boste po branju (pre)več razmišljali o stvareh, ki so bile za vas do sedaj samoumevne.

Moja ocena: 5/5

LP Ajda