Paul Kalanithi - Ko dih postane zrak

Leta 2016, ko je knjiga Ko dih postane zrak izšla v izvirniku (in istega leta tudi v prevodu Nikija Neubauerja), še ni bilo Adama Kaya in njegovih uspešnic. Ko dih postane zrak je bila že takrat velika uspešnica, ki pa jo je od Tole bo bolelo in njenega uspeha leto kasneje ločila ena zelo pomembna stvar: ukvarja se s precej težko tematiko, v katero se nihče od nas ne upa prav zares poglobiti.

Paul Kalanithi je bil specializant nevrokirurgije, ki se je tik pred zaključkom specializacije soočil s katastrofalno diagnozo pljučnega raka. Pri 36 letih se je v bolnišnici, v kateri je poprej sam služboval in reševal življenja, prelevil v pacienta in njegovi kolegi so se začeli boriti tokrat z njegovim življenjem.

Knjiga je vse več, kot suhoparen opis njegove bolezni. Je razmišljanje o lastni minljivosti, o soočanju z diagnozo sploh v primeru, da imaš kot zdravnik veliko boljši vpogled v njeno realnost in možnosti zdravljenja in življenja po morebitni ozdravitvi. Avtor v knjigi odkrito govori o žalovanju za svojim življenjem in o procesih, ki ga spremljajo. Govori tudi o žalovanju za rakom, ko ga je v nekem trenutku navidezno premagal. O težavnem spopadanju z vsemi možnostmi za dolgo življenje, ki jih pred "ozdravitvijo" ni bilo. Govori o tem, kako težko si je postavljati cilje, delati načrte, če ne veš, koliko imaš časa za njihovo realizacijo.

Knjiga obravnava težko tematiko a je odlično napisana. Noben kvarnik ni, da je avtor med samim pisanjem življenje dejansko izgubil, knjigo pa je dokončala njegova žena. Zdi se mi, da je zaradi tega, ker to informacijo in končno izzid bitke z rakom bralec že pozna, branje še posebej čustveno nabito. Vsekakor ni knjiga za vsakogar, je pa lastna minljivost tema, katere bi se moral vsaj kdaj dotakniti vsak od nas.

Moja ocena: 4/5

LP Ajda