• Ajda

Recenzija: Đorđić se vrača

Roman Čefurji raus avtorja Gorana Vojnovića sama prebrala šele pred kratkim, marca letos. Ko sem po branju (kot ponavadi) raziskovala ozadje romana in brala razne intervjuje z avtorjem, sem začudeno ugotovila, da ravnokar prihaja tudi nov roman - nadaljevanje že omenjenega. Kot rada rečem - spet se mi je ponesreči posrečilo! Takoj, ko je roman pri založbi Beletrina izšel, sem ga naročila in kmalu tudi na dušek prebrala.


Knjiga št. 27/70

Goran Vojnović - Đorđić se vrača

Ocena: 5/5

Marka Đorđića smo v prvem romanu spremljali kot sedemnajstletnega fanta, otroka priseljencev iz Bosne, ki na ljubljanskih Fužinah išče svoje mesto v družbi. Marko doživlja vse možne aspekte zmedenosti in iskanja definicije samega sebe; v družbenem, kulturnem in nacionalnem smislu. Ko po mnenju očeta Radovana vendarle preveč skrene s poti in tudi preneha s treniranjem košarke, ki bi naj za mlade "čefurje" pomenila eno redkih popotnic za boljše življenje, ga oče pošlje v Bosno k sorodnikom. V nadaljevanju knjige se Marko po spletu okoliščin vrne na domače Fužine. Kljub temu, da ni več otrok in mlad izgubljen najstnik, Marko še vedno išče svoj prostor pod soncem, predvsem pa se bori s spremembami, ki so se v desetih letih zgodile in tistimi, ki bi se morale pa se niso.


V romanu se prepletajo retrospektivne pripovedi o življenju v Bosni in časovnica današnjega dogajanja po povratku domov. V Bosni je Marko namreč prišel do bridkega spoznanja, da je bilo njegovo desetletno bivanje tam povsem drugačno, kot pa občasni kratkotrajni obiski pri sorodnikih poprej. Če v Sloveniji ni bil drugega kot "čefur", ki na noben način ne spada tja, je bil tudi v Bosni zgolj Janez, ki prav tako - ne spada tja. Poleg tega se je zapletel tudi z Bošnjakinjo Almo in to za njega, bosanskega Srba vsekakor ni bilo družbeno sprejemljivo. Šokiran spozna, da je tudi v Bosni on le igračka v igri nacionalnih in religioznih razprtij, ki mora vedno spadati na točno določeno stran, v resnici pa ne spada nikamor.


Po povratku iz Bosne Marko Đorđić razočaran ugotovi, da ne glede na to, da Fužine v času njegove mladosti niso bile ravno spodbudno okolje za odraščanje mladostnikov, so se v desetih letih še bolj spremenile in mladim "čefurjem" odvzele še tisto svobodo, ki so jo v času Markove mladosti vendarle imeli. Klopce so prazne, igrala preurejena, okrog šole je postavljena visoka ograja, stanovanja pa so postala tako draga, da si nenazadnje marsikateri "čefur" ne more več privoščiti življenja na Fužinah - pregovorno "čefurski" soseski. Poleg tega spozna, da se za vrati stanovanja družine Đorđić vendarle ni veliko spremenilo. Mama Ranka še vedno s tišino kljubuje svojemu možu Radovanu, ki rohni kadar le lahko. Še vedno se družinska problematika rešuje z loputanjem z vrati in odsotnostjo kakršnegakoli pogovora o problemu, ljubezen pa se izkazuje s kuhanjem polnjenih paprik in kave po kosilu.


Vojnović tudi v tem romanu uporablja stilsko in etnološko pisan in sočen jezik, ki ne skopari s kletvicami, je pa v tem primeru precej več srbskih izrazov, ki so na trenutke za slovenskega bralca že skoraj težko razumljivi. Sama sem to začutila kot simbol vpliva desetih letih življenja v Bosni na našega protagonista. Bosna ga je vsekakor spremenila in tudi zaradi te izkušnje je postal za okolico na Fužinah še malce manj razumljiv in še bolj drugačen od njih. Če je površen bralec lahko roman Čefurji raus bral na predvsem humoren način, se v tem romanu jasno vidi, da sta tema in tudi sam slog precej temačnejša. Predvsem se Marko začne zavedati, kako je v resnici podoben svojemu očetu, ki mu je ves čas predstavljal nekakšnega nasprotnika in oviro na poti do njegove svobode in sanj. Marko končno dojame, da sta oba; on in Radovan le izgubljena in prestrašena človeka, ki zaradi svoje vzgoje in pričakovanj iz okolice svojih strahov in skrbi ne moreta in ne znata ubesediti. Kot piše Vojnović v spodnjem citatu, celo življenje zato bežita pred vsem, kar jima da vedeti, da sta v resnici bolj ranljiva kot si upata priznati.

Vojnović je dogajanje spretno postavil v čas Evropskega prvenstva v košarki leta 2017, ki se je zaključilo s finalno tekmo med Slovenijo in Srbijo, ter seveda končno zmago Slovenije. Na videz povsem irelevanten športni dogodek ima za pripoved in tudi samo rast glavnega lika izreden pomen, saj je vsaka tekma in spremljanje košarkarjev, ki so praktično Markova generacija, bridek opomnik, da bi Marko z vztrajnostjo in drugačno podporo družbe in družine, prav tako morda lahko danes igral na parketu Evropskega prvenstva. Marka dokončno dohiti odgovornost - za svoje odločitve, svoja dejanja in tudi za svojo družino. Bo Marku Đorđiću uspelo odrasti in vzeti odgovornost za svojo srečo uspeh v svoje roke?


Odličen roman. Prebrala sem ga v enem dihu in morda tudi zaradi tega konec doživela malce (pre)hitro in nerazrešeno. Konec bom zagotovo še enkrat prebrala čez kak teden, ko se mi celotna zgodba dobro usede v misli, je pa to vsekakor še ena Vojnovićeva knjiga, ki menim, da bo slej ko prej pristala na kakšen seznamu nominirancev za to ali ono nagrado.


Vse pohvale tudi založbi Beletrina, ki je kot vedno iz rok dala res perfekten izdelek. Njihove knjige se ponašajo (poleg izjemne vsebine seveda) z izredno lepo ureditvijo. Všeč mi je njihov, morda malce "old school" način z ovitkom za naslovnico, poseben in značilen slog naslovnic ter izredno prijetna pisava, razmak in prelom, ki meni osebno pri branju veliko pomenijo. Marsikdo mi je že rekel, da kompliciram kadar komentiram pisavo in podobno, češ kaj ima to s samo zgodbo zveze. Če se bralec pri branju muči, ker so črke in vrstice preveč nagnetene, verjemite da ima veliko veze s samo vsebino, saj v njej enostavno ne moreš uživati. Tako da Beletrina, vse pohvale za izvedbo tudi tokrat!


LP Ajda

120 views0 comments

Recent Posts

See All