Po Kavi s smetano sem se novega romana Natalije Pavlič res iskreno veselila. Tudi tokrat se avtorica, ki je po poklicu sicer medicinska sestra in svoje delo opravlja na psihiatričnem oddelku, ni ustrašila težkih tem, ki jih sicer radi puščamo za vrati svojih domov in jih največkrat ne zaupamo niti sogovorniku v ogledalu.
Knjiga št. 34/100
Natalija Pavlič - Ženske v ogledalu
Ocena: 4/5
V romanu spoznamo štiri ženske, ki osnovno zgodbo romana povedo vsaka s svojega vidika. Renata je hči, ki zaključuje osnovno šolo in se pod pritiskom okolice sooči z motnjo hranjenja. Silva je njena mati, gospodinja srednjih let, ki je v toku življenja povsem pozabila nase in lastno zadovoljstvo. Magda je upokojena profesorica slovenščine, ob tem pa žena uglednega kardiologa in Silvina mati. Njej je na svetu najpomembnejši ugled in veljava. Joži pa je Silvina tašča, preprosta kmečka ženska iz Tuhinjske doline, ki ne razume teže stvari in težav, ki za preživetje niso najbolj pomembne.
Vse te štiri ženske, vsaka povsem različna od druge, nosijo s seboj svoje strahove, težave, pa tudi cilje in strasti. Vsaka na nek način težko razume in sprejme razmišljanje in odločitve ostalih treh. Ravno to nerazumevanje velikokrat privede do nepotrebnih zapletov in negativnih čustev, ki bi jih preprečil le iskren pogovor. A včasih smo si vendarle tako različni, da nam ni potrebno razumeti drugega, ampak ga le sprejeti takšnega, kakršen je.
Kar me je pri romanu zelo pozitivno presenetilo je to, da nam avtorica uspe vse junakinje približati do te mere, da do njih začutiš močno empatijo. Vsaka od štirih žensk je namreč precej antipatična junakinja. Zdi se mi celo, da je avtorica skušala poudariti njihove lastnosti, ki niso nujno slabe kot take, ampak gredo lahko ostalim ljudem v njihovih življenjih na živce. Npr. prekomerna opravljivost in klepetavost, pa najstniško uporništvo in oziranje na druge ter vzdrževanje neke na videz popolne fasade, ne glede na to, kako slabo se imaš v resnici. Vse to so lastnosti, ki so mi šle pri junakinjah precej na živce, a avtorica ti jih prikaže ravno zato, da se naučiš razumeti, da ima čisto vsak, naj ti je še tako antipatičen, svojo zgodbo, skrbi in težave. Predvsem pa svoje razloge za vedenje, kakršnega prikazuje.
Še en odličen roman, ki se morda ne osredotoča toliko na samo zgodbo, ampak se poglobi v like in v njihove lastne zgodbe. Res sem se med branjem zamislila glede tega, kako velikokrat do konfliktov prihaja ravno zaradi nerazumevanja med generacijami in različnimi ljudmi. Kot rečeno, se v romanu avtorica dotakne tudi duševnih motenj in različnih pogledov tudi na te, saj je v svetu še vedno, kljub vsem ozaveščanju, ogromno stigme in zanikanja prisotnosti teh težav, ki pa jih je zaradi tempa življenja vse več. Edina stvar, ki mi ni bila všeč, je uporaba mladostniškega slenga pri hčerki. To je pač neka moja osebna kaprica, saj se mi zdi, da mnogokrat, ko odrasli skušamo ponazoriti govor najstnikov, zadeva izpade zelo karikirana.
Čestitke avtorici ob še enem odličnem romanu!
LP Ajda
Comments