Vsake toliko časa vzamem v roke poezijo, ki sicer ni moja velika ljubezen. Na žalost se mi zdi, da pač moderne poezije ne razumem, a vsake toliko časa mi pride pod roke kakšno delo, ki me kljub temu pritegne.
Knjiga št. 45/100
Matjaž Pikalo - Ameriški sprehajalec; Duh s knjigo in sekiro
Ocena: 3/5
Ameriški sprehajalec je cikel pesmi, ki je prejel nagrado Fanny Haussmann (poimenovana po prvi slovenski pesnici). Nastal je med avtorjevim bivanjem v Iowi in obsega nekakšne avtorjeve pogovore s samim seboj; razmišljanja o dvojnosti Amerike. O revščini in bogastvu. O "svobodi" in trpanju staroselcev v rezervate. O množicah in osamljenosti.
Ker se na poezijo res ne spoznam jo težko ocenim kot tako, rekla pa bi, da je skupaj z ilustracijami Polone Lovšin, knjiga umetniško delo že samo po sebi. Ilustracije so drugačne, kot jih od avtorice sicer pričakujemo; temačne, skoraj v stripovskem slogu. In še en komentar, za koga mogoče hecen, a jaz take reči res opazim - barva s katero so ilustracije natisnjene, je tako kvalitetna, da včasih ustvari 3D vtis, kot da bi bila stvar narisana konkretno na ta list papirja, ki je pred teboj. Vem, da je to morda malenkost, a zame je to še ena od stvari, ki dodajo svoj kamenček v mozaik končnega izdelka.
Izdelku sem dala ocena tri - dobro, ker kot rečeno, težko ocenim nekaj, na kar se tako slabo spoznam. Vsekakor pa je po mojem mnenju to ena tistih pesniških zbirk, ki bodo razumljive tudi bralcem, ki po poeziji ne posegajo pogosto.
In še del moje najljubše pesmi, Pismo v Kanado:
"Tvoji otroci mojega pisma ne razumejo.
Kako si vse to zmogel?
Vem, ni moja stvar, pa vendar ...
Jaz ne zmorem, priznam, ostati,
sploh pa ne v mojih letih,
kot se ti v svojih ne moreš vrniti.
Samo potrkal bi, se oglasil,
naravnal kompas
in si takoj obul škornje!"
Hvala Založbi Primus za recenzijski izvod!
LP Ajda