• Ajda

Recenzija: Apalaška pot

Updated: Jul 13, 2020

Apalaška pot je ena od knjig, ki mi jo je "prodal" avtor. Pravzaprav me ni prav nič zanimalo o čem se gre, vedela sem, da mi bo vsaj približno zanimiva, to je že res, a morala sem videt kako dober je v pisanju eden moj najljubših slovenskih prevajalcev. In, če se je Kenda prebijal skozi 3500 km Apalaške poti, se bom pa jaz tudi čez 350 strani te knjige. Brez problema!


Knjiga št. 12 od 25

Jakob J. Kenda: Apalaška pot; 3500 kilometrov hribov in Amerike

Ocena: 4 od 5

Kot lahko vsakdo kaj hitro ugotovi, je knjiga v samem bistvu potopis. Avtor je namreč kot prvi Slovenec prehodil slovito Apalaško pot, ki se razteza na 3500 kilometrih vzdolž Apalaškega gorovja ob vzhodni obali ZDA. Na svoji poti prečka kar 14 zveznih držav in gre mimo velikih in znanih ameriških mest, čeprav nikoli skoznje. Speljana naj bi bila čim bolj po divjini. Avtor se je odločil, da bo svoj thru-hike (kar pomeni, da prehodiš celotno pot) prehodil na flip-flop način. To pomeni, da je del poti prehodil v "pravi" smeri od juga proti severu, nato pa si je vzel en teden časa, v New Yorku ga je obiskala njegova družina, in se nato odpeljal na konec poti in pot dokončal v obratni smeri, od konca do tam kjer je prej pot končal. V knjigi je cel kup takšnih izrazov, ki opisujejo različne načine kako lahko prehodiš pot, različne tipe pohodnikov.... in na koncu sem marsikaj najbrž že pomešala, a nič hudega. Flip-flop sem si zapomnila!


V branje knjige sem šla brez posebnih pričakovanj. Do sedaj še nisem brala nič podobnega, mogoče še najbolj podobna je knjiga Imenovali so jo Dvoje src, avtorice Marlo Morgan, ki se je odpravila peš čez Avstralijo z Aborigini, a tisto je čisto drugačna izkušnja. Nisem prebrala niti knjige Divja, avtorice Cheryl Strayed, ki sicer čaka na moji polici. Najbrž zato čaka, ker sem film pogledala že kake 36739-krat in ne vem, če ima sploh smisel... O pohodništvu na dolge proge sem vsekakor slišala v zadnjih letih marsikaj. O Pacifiški poti seveda iz filma Divja, potem je čedalje bolj popularen tudi Camino de Santiago, o katerem sem poslušala dobro predavanje prijatelja Mateja, o Apalaški poti pa še nisem slišala ničesar. Sem pa pričakovala, da bo ta knjiga tako kot je film (in knjiga) Cheryl Strayed polna nekih vase usmerjenih življenjskih spoznanj, preporodov, čustvenih obratov... Kako zelo sem se motila.


Prvo kot prvo, avtor knjige je moški. Kljub temu, da ne zanika določenih čustvenih obratov na poti, da je prišel vseeno do mnogo spoznanj, ne daje poti neke terapevtske vrednosti, ob njej ne upa na preporod, na spreobrnjenje. V čisto zadnjem poglavju, ko se ob zadnjem tabornem ognju v mislih sreča s prijatelji s poti, prizna prav to. Da ni o svoji vrednosti prepričan nič bolj kot prej. Da je že prej vedel, da je čist super tip, je pa ponosen, da je zmogel. Najbrž veliko odtehta tudi sam razlog, zakaj se je odpravil na to pot. Strayed-ova je šla na pot iz terapevtskega razloga, da preboli smrt matere, odvisnost, ločitev. Kenda je šel zato, ker jo je hotel prehodit in ker je ljubitelj pohodništva. Skratka, čisto po moško je v knjigi veliko manj kompliciranja, iskanja globljih pomenov, višje sile, sporočil z onostranstva... kar meni osebno čisto paše.


Obstaja še ena ključna razlika. V knjigi Divja je avtorica hodila sama. S sotrpini se je sicer srečala v kakšnem hostlu ali zavetišču, večinoma pa je bila na poti sama. Kenda je prvi del poti skoraj v celoti prehodil z nekaj pohodniškimi prijatelji, s katerimi so se spoznali na poti, le zadnji del, ko je šel torej od konca nazaj proti sredini, je bil nekaj časa sam. Pa tudi tukaj se mu je za nek del pridružil prijatelj, na poti pa se je srečal še s pohodnikoma, s katerima je prehodil večji del prvega dela poti. Skratka namesto introvertirane analize svoje lastne psihe, je lahko avtor več povedal o razvoju odnosov na poti. Ko si namreč z nekom (ali z nekaj ljudmi) sredi divjine, v slabih pogojih, vse te boli, pikajo te žuželke... Se pokaže marsikatera slaba osebnostna lastnost in prava umetnost je v takih trenutkih ostati človek in ostati TI kakršen si. Se mi zdi, da lahko potegnemo vzporednice s trenutno situacijo. Tale naša "karantena" bo prav tako pokazala prave barve marsikoga in na vseh nas je, da se potrudimo ostati ljudje.


Knjiga je bila zame zelo podobna Apalaški poti sami. Pot šteje 3500 kilometrov, knjiga približno 350 strani. Pot je sestavljena iz res lepih odsekov in takih, ki bi jih najraje pozabil ali preskočil in knjiga prav tako. Ne bom lagala. Branje se mi je malce vleklo. Ne sicer zaradi kvalitete napisanega, ampak knjiga je res kar dolga. Ne glede na to, da število strani ni preveč visoko, je pisava precej majhna in to se verjemite mi pozna. Včasih dobiš v roke knjigo z 200 strani in jo prebereš v eni uri, ker je tako velik razmak med vrsticami in velika pisava. Na 200 strani je raztegnjena zato, da je kaj videti. Tukaj avtor ni imel te težave, kvečjemu obratno. Pisanje je bilo živahno in mladostno, z dovolj opisovanja pokrajin, ljudi, narave, da si se lahko vživel in ne preveč, da bi odplaval. Edini deli, čez katere sem se težje prebijala, so bila poglavja v katerih je avtor opisoval posamezna mesta, njihovo gospodarstvo... To je pač tema, ki mene ne zanima preveč, avtorja pa očitno precej. Tu se nisva čisto dobro razumela, ampak nič hudega, sem preživela.


Skratka, knjiga je bila posebno doživetje, od nekaterih bralcev sem dobila povratno informacijo, da se jim je rahlo vlekla in tudi to razumem. Morate vedet, da po 3500 kilometrih je vsaka gora, vsak gozd, vsak tabor enak. In že itak komaj verjamem, da je avtorju uspelo najt stvari, ki so za bralca res nove, res zanimive. Naj bo to srečanje z živalmi, posebno rastje tistega predela... Vedno mu uspe najti nekaj novega, zanimivega.


Vsekakor pa to ni knjiga, ki jo prebereš v dveh urah. Ampak hej, zdajle imamo pa res čas, a ne?


LP Ajda


57 views0 comments

Recent Posts

See All