Ok, preden začnete brat tole recenzijo, prosim ultra hudi fani Bronje in njenega dela dvakrat vdihnite. Na straneh kot je Goodreads bi to mnenje označila s heštegom unpopular opinion. Dejmo rečt, da je to samo moj "opinion" in začnimo zadevo odprte glave...
Že od nekdaj imam težavo pri preveč opevanih stvareh. Iz istega razloga sem rabila kar nekaj časa, da sem začela gledat Game of Thrones, pa film A Star is Born npr., ker takoj, ko se na veliko hvali nekaj, bodisi film, serijo, glasbo ali pa knjigo, mi ali ustvari totalno prevelika pričakovanja, ali pa mi gre stvar zaradi prevelike zasičenosti z njo že totalno na živce.
Knjiga št. 2 od 25
Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdset
Ocena 4/5
Pri Bronji nisem bila naveličana knjige ker je še vseeno slovenski literarni izdelek in itak smo Slovenci tako hudičevo fovš in neprizanesljivi do svojih ustvarjalcev, da je praktično nemogoče, da bi kakšno stvar napihnili do te mere, da bi se je naveličala preden jo vzamem v roke. Sem pa od nje res veliko pričakovala. RES VELIKO. In vedela sem, da to ne bo lahko plažno branje, sem pa vseeno pričakovala to lahkotnost in humor v težkih situacijah, ki so ga opevali kritiki knjige. Če sem to dobila (vsaj jaz osebno) pa je druga stvar.
V prvem delu knjige, do mamine smrti, ko Bronja pripoveduje o svojem najzgodnejšem otroštvu, se mi je pripoved tako vlekla, da sem mislila, da ne bom prišla do konca knjige. Tiste tako opevane "ostre" enostavčne povedi, ki naj bi z malo govorjenja ostro in jasno zarezale v pripoved, so meni ubijale celoten potek zgodbe. Zdelo se mi je, da v pisanju ni nobene fluentnosti in, da bi lahko vse napisano naštela kar po alinejah in bi bil učinek enak. VSEENO sem razumela, da pripoveduje z nekako otroškim glasom, otroci pa ponavadi res naštevajo le tisto, kar se jim zdi pomembno in ne dolgovezijo, zato sem požrla neke moje osebne preference in sprejela to, kot umetniški prijem avtorice, s katerim poskuša ustvariti neko vzdušje, ki ga konec koncev tudi je. Bolj me je zmotila količina podatkov in razsežnost opisovanja. Pa ne opisovanje življenja v Jugi, preden me napade kak jugo-nostalgik. To mi je bilo všeč, ker je bilo moje najzgodnejše otroštvo v začetku devetdesetih v črnuškem bloku zelo podobno marsičemu, kar je opisovala. Zmotilo me je prekomerno naštevanje trivialnih oseb, ki se niso več veliko pojavljale v pripovedi, če pa že, pa že nisem več vedela kdo je kdo. Kakorkoli že, prva tretjina knjige se mi je zdela bolj kot ne ena velika zmeda, a ponovno, kaj drugega pa je zapleteno življenje skozi otroške oči, kot pa zmeda?
Tam nekje okrog strani sto se je zame zgodil obrat. Ne ravno, da bi rekla o vau, zdaj je pa dobro za na rit past, ampak zgodba je stekla in tudi slog pisanja se je (z najstniško in skoraj odraslo Bronjo) spremenil, postal bolj tekoč in jasen. Knjigo sem do konca požrla v enem dopoldnevu.
Sem ostala ravnodušna? Nikakor. Gospa Bronja Žakelj ima za sabo hudo življenjsko zgodbo in z avtobiografskega vidika je to zagotovo zgodba vredna deljenja s širnim svetom. Je izdelek nek literarni presežek? Zame osebno ne. Bom čez dva dni pozabila na knjigo? Tudi ne. Pač je to izdelek, ki te ne pusti ravnodušnega, a name žal ni naredil vtisa kakršnega je naredil na večino komentatorjev in kritikov. Predvsem ne vidim tistega humorja, katerega vsi opevajo. Oziroma menim, da slovensko občinstvo potrebuje nekaj več. Ko smo pred leti z lokalno dramsko skupino nekje gostovali, nam je gostitelj rekel, da pri njih občinstvo ni več tako lahko zadovoljivo, da bi na odru rekel pizda in bi se ti smejali. Enako se mi zdi, da knjiga ne more biti humorna, ker avtorica trikrat napiše, kako njenega očeta "boli kurac" ali pa kako Križaj nima jajc. Pa dobro, knjiga ne obljublja ekstra humorja, obljublja pa lahkotnost skozi težke življenjske preizkušnje. Tega pa tudi nisem našla. Moj prvi komentar po koncu knjige je bil, da je bil to safr na safr in iz safra še en safr. Vem, da težke življenjske zgodbe ni mogoče povedati na juhuhu način, ker je kakopak težka, zdi se mi pa, da se v vseh situacijah išče le to trpljenje, vlogo žrtve, ne pa osebnostne rasti in zmagoslavja po preživetju vsega hudega, kajti gospa Žakelj je vseeno močna in uspešna ženska ne glede na vse prestano.
V tem delu pa se tudi pojavi najbolj opevan slovenski literarni lik, le da cankarjanska mati namesto "Ivan, kave bi," v tem delu izreče stavek "belo se pere na devetdeset." Lik popolne, mehke, dišeče, najlepše matere. Vem, da je ta podobna olepšana tudi zaradi izgube le te v zgodnjih letih, a vseeno. Mogoče je čas, da slovenski avtorji cankarjansko mati pustijo nekje na smetišču literarne zgodovine.
Kakorkoli. Knjiga mi ni bila slaba. Sploh ne. Vsak, ki bi jo rad prebral - preberite jo! Žal vam ne bo, ker tudi meni ni. A več kot oceno 3 si pri meni ne zasluži. Morda tudi zato, ker je moj karakter povsem v nasprotju z avtoričinim, ampak pač to je moj vidik in moje mnenje. Knjiga je name naredila vtis in bo na moji polici najbrž ostala za vedno.
Bom delo še enkrat prebrala? Skoraj zagotovo ne. Si predstavljam, da bodo naši slavisti čez nekaj let s tem delom mučili osnovnošolce na Cankarjevem tekmovanju ali pa srednješolce na maturi? Vsekakor! Vendarle vsebuje zadostno mero tistega tipičnega slovenskega literarnega safra!
HAWK!
PS: In, če se vam zdi sporno, da je Kayevo "šund čtivo" dobilo višjo oceno od tega sicer kvalitetnejšega literarnega izdelka... Kay je dostavil kar je obljubil. Smejala sem se do solz. Žakljeva je obljubila, da bomo potrebovali robčke za solze smeha in žalosti. No, pri njej pri meni Paloma ni imela dosti profita.
PPS: Kot vidite, ima zdaj knjiga oceno 4, saj sem po parih dneh žvečenja zgodbe in obisku UKC vseeno sklenila, da pa si le zasluži višjo oceno. Kljub temu, da stil pisanja in samo vzdušje nista bila preveč po mojem okusu, je očitno knjiga name pustila večji vtis, kot sem mislila. Vse ostalo pa ostaja nespremenjeno :D