Knjigo Bili smo lažnivci sem vzela v roke na neko utrujeno popoldne, ker se mi je zdela kratka, lahkotna, pa seveda triler - moj "go to" žanr za trenutke, ko se mi ne ljubi kaj preveč in bi rada nekaj malce lahkotnješega in hitro berljivega. Oh, kako sem se pri tem romanu uštela! Pričakovala sem hitro berljiv triler, dobila pa neko najstniško, kvazi umetniško stvaritev, katere namena pač ne razumem.
E. Lockhart - Bili smo lažnivci
Knjiga št. 34/70
Ocena: 2,5/5
Zgodba govori o Cadence, ki je del izredno premožne družine, ki ima v lasti zaseben otok, na katerem preživlja cela poletja. Cadence se poleti druži z bratrancem, sestrično in bratrančevim prijateljem, četverica pa se poimenuje Lažnivci. Dokler nekega poletja Cadence ne doživi nesreče, ki jo pusti s poškodbo glave in brez spomina na svoje petnajsto poletje na otoku. Ko se čez dve leti nanj spet vrne, prične z odkrivanjem temačnih skrivnosti - tako o tistem nesrečnem poletju, kot tudi o svoji družini sami.
Zgodba sama ni slaba, predvsem mi je všeč kritika dela (predvsem ameriške) družbe, ki se ponaša z lastnostmi nekakšnih modernih plemičev in živi temu primerno življenje. V nekaterih lastnostih me je družina iz knjige spomnila na družine junakov iz serije Gossip Girl. Bogataši, ki vso svojo energijo (in mnogo denarja) usmerjajo v to, da ohranjajo neko iluzijo popolnega življenja in brezhibne osebne "kartoteke." Vse kar ne spada v njihov način življenja in predvsem na seznam tega, kar se za ljudi njihovega kova spodobi, se hitro briše iz življenj družinskih članov. Ne glede na težave, ki jih družina doživlja čez leto, so poleti le še bogataši, ki preživljajo čas na zasebnem otoku v velikih vilah, ki pa le še poudarjajo oddaljenost in hlad v osebnih odnosih.
Všeč mi je bila tudi dinamika lažnivcev in njihova diverziteta, saj je imel vsak svoje lastnosti, ki so delale skupino takšno kot je bila. Nikoli v celotni knjigi sicer ne izvemo zakaj so si rekli Lažnivci. To je bilo namreč ime njihove prijateljske skupine, ki so si ga sami nadeli. Kot mi je obrazložila Julija (Nora na knjige) bi naj ta del knjige v urejanju izpadel, kar se mi zdi popolnoma nesmiselno, saj je vendarle to ime v naslovu knjige. A ob vsem ostalem nesmiselnem v tej knjigi me to v bistvu ne boli preveč.
Knjigo bom namreč zelo hitro pozabila in že med pisanjem recenzije, ki jo pišem kak mesec po branju, se komaj spominjam določenih delov, kar je najbrž povsem jasen pokazatelj tega, kakšen vtis je knjiga naredila name. Najprej me je zmotil način pisanja, saj avtorica uporablja nek moderen, zelo umetniško naravnan slog, ko našteva posamezne kratke stavke v ločenih vrsticah, brez ločil, velikokrat tudi brez nekega vsebinskega smisla. Zdi se mi, da je to spet eden tistih slučajev, ko na vprašanje zakaj se je odločila za tak stil, dobiš odgovor: because art. Vse bolj pozabljamo, da ni vse kar je drugače in nenavadno umetnost, če nima za sabo nekega vsebinskega smisla. In mnogo takšnih umetniških poskusov v knjigi je bilo ravno takšnih - brez smisla.
Zgodba sama kot rečeno ni bila slaba, a z vidika trilerja je za izkušenega bralca tega žanra povsem predvidljiva. Malce manj predvidljiv je konec, ki vam ga seveda ne bom izdala, a tudi to smo že večkrat videli/prebrali. Na splošno se mi to res zdi knjiga, ki je namenjena mlajšim bralcem in morda komu, ki se z žanrom šele srečuje. Vsekakor je lahko prijeten, mehak prehod v branje zahtevnejših in bolj zapletenih trilerjev in psiholoških srhljivk, vsekakor pa po mojem mnenju res ne spada v vrh tega žanra.
Ker je knjiga izjemno priljubljena sem se čudila svojemu razočaranju, a sem po brskanju po portalu Goodreads in po klepetu z veliko sledilci ugotovila, da je to pač ena od knjig, ki so zelo "hit or miss." Lahko ti je zelo všeč ali pa povsem podpovprečna in vmesnih, zlatih sredin med mnenji skorajda nisem našla.
Vsekakor to ni knjiga, ki bi jo skritizirala do te mere, da bi njeno branje odsvetovala, saj si predstavljam, da je predvsem mlajšim bralcem in kot že rečeno, manj izkušenim v žanru, vsekakor lahko izredno všeč. Pač je tako, da ko dosti bereš nek žanr, vedno opaziš vzorce, ki se ponavljajo in predvsem, ko je knjiga enostavna do te mere, res lahko predobro predvidiš potek zgodbe, da bi v njej res lahko užival. Če pa se nekdo z žanrom šele spoznava, pa vsekakor to ni slaba izbira zanj.
LP Ajda