top of page
Writer's pictureAjda

Recenzija: Brez strahu

Kristina se je s tekom začela ukvarjati po svojem tridesetem letu, ko jo je prijateljica povabila na desetkilometrski tek za ženske. Po tem se je navdušila nad tekom na čas in ultramaratonom. Prišla je na idejo, da bi pretekla Iran - državo, kjer je v veljavi šeriatsko pravo in v zahodnjakih, predvsem ženskah, zbuja nemalo strahu. Tega podviga se je leta 2015 tudi lotila in pretekla 1840km.


Knjiga št. 10/100

Kristina Paltén - Brez strahu

Ocena: 3/5

Uh, tale knjiga pa mi je delala preglavice. Prva stvar, ki jo zamerim je naslovnica. Na njej Kristina izgleda stara najmanj 60 let, v resnici pa je to ženska v svojih štiridesetih. Videz nima nobene zveze z vsebino knjige, a se mi zdi, da so z izbiro res najslabše fotografije z njenega Instagrama (na njej mežika v sonce na hudem vetru) želeli ustvariti vtis, da je pa to še večji podvig, kot v resnici je. Če bi bila na naslovnici mlada nasmejana čedna ženska bi bil učinek bolj medel? Tega ne zamerim založbi Didakta, saj sem pobrskala po internetu in je naslovnica v izvirniku identična. Domnevam, da so morali uporabiti enako obliko..


Skratka po prvem spoznanju, da ne gre za precej starejšo žensko, sem se podala z njo na pot, ki pa mi ni povsem jasna. Njen namen naj bi bil ovreči strahove o Iranu, razbijanje tabujev, grajenje mostov med državama. A v nerodnem slogu pisanja so se vsi ti nameni izgubili. Pogrešala sem boljše opise države, zmotilo me je tudi prekomerno opisovanje avtoričinih notranjih občutkov, ki so se ironično glede na naslov, ukvarjali predvsem s strahovi. Najhuje mi je bilo dejstvo, da so strahovi večinoma naslavljali prav egocentrizem današnjega sveta - kako bo sprejeta na spletu, kakšne komentarje bo dobil njen blog... Človek bi pričakoval, da bo v stiku z dejanskimi nevarnostmi, takšna površinska skrb odpadla.

Ni bilo vse slabo. Všeč mi je, kako opiše tamkajšnje ljudi in njihovo gostoljubnost in radodarnost, a ves čas imam občutek, da je skrajno anksiozna, da jemlje vse z rezervo in predvsem sama ne upa graditi mostov in odpreti srca, čeprav naj bi bila to bojda njena glavna misija. V resnici je to projekt in z njim tudi knjiga, ki ju ne razumem. Potopis? Komajda. Dnevnik? Morda.


Ne znam s prstom pokazati na to, kar me je pri knjigi v resnici zmotilo. Morda to, da je ne znam opredeliti kar se tiče namena. Nam želi predstaviti Iran? Rabiti predsodke? Ali je to le knjižna oblika jamranja čez vse, kar ti je na poti padlo na pamet, te prestrašilo, skrbelo. Ena od poant je tudi to, da je Kristina ugotovila, da v tej državi dejansko postopoma začneš razmišljati o vsem kar rečeš in česa ne smeš. A dejstvo je, da ima bralec ves čas občutek, da je sama negotova do te mere, da že na svojem blogu ne upa reči kar misli oziroma ima kasneje veliko težavo, če to komu ni všeč. ne vem... Ne razumem glavnega lika in njenih vzgibov. Morda sem pričakovala kaj drugega, ali pa mi pač ne paše ta način pripovedovanja. V vsakem primeru se mi zdi, da bi s to knjigo avtorica lahko naredila več. Govori tudi o opolnomočenju Iranskih žensk. Katerih pa? Po poti jih omenja, a le redko z nami deli obširnejšo zgodbo katere od njih. Med tem pa je cel kup razmišljanja o odnosu z moškimi, o strahu pred njimi... Po svoje zanimiva knjiga, a name vtisa žal ni naredila.


LP Ajda

65 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page