• Ajda

Recenzija: Casino Banale

Knjiga Casino Banale je ena tistih, o katerih se v zadnjem času kar precej govori. Jure Godler in založba Primus sta se odločila za promocijo tudi prek knjižnih blogerjev in jaz sem bila ena od srečnic, ki smo prejele recenzentski izvod novega romana. Kljub temu, da sem vsakega sodelovanja vesela, pa me je bilo te dotične knjige kar malo strah. Saj vemo, da se trudim biti vedno realna, kajne? No, pa da vam čisto realno povem: detektivski kriminalni romani res niso moje interesno področje, pravzaprav nisem prepričana, če sem že prebrala kakšnega. Poleg tega tudi nisem (bila) velika oboževalka Jureta Godlerja. Pa ne, da bi imela karkoli proti njemu, a nikoli nisem spremljala oddaj v katerih je sodeloval, niti me ni preveč pritegnil njegov humor, čeprav mi ta del slovenske humoristične scene veliko bolj "sede" kot kak drug. Torej sem šla v branje recenzentskega izvoda avtorja, ki ga ne spremljam v žanru, ki ga ne berem. Bravo.


Pa ne, da bi mi bil kadarkoli problem podati konstruktivno kritiko, če mi kakšna knjiga ni všeč. Dejstvo je pač, da ko ti avtor ali založba z veseljem pošlje neko knjigo v branje, je meni osebno veliko težje, če mi knjiga ni všeč kot pa, če sem jo sama kupila. Zaradi lastne integritete kljub vsemu nikoli ne hvalim nečesa, kar me ni prepričalo, a očitno mi pregovor o podarjenem konju in njegovih zobeh vendarle toliko visi nad glavo, da bi se res slabo počutila, če mi knjiga ne bi bila všeč. Razumem namreč, da so okusi različni in, da se vsak avtor potrudi poslati v svet najboljši možen izdelek in je nanj ponosen. Razumem pa tudi, da sledilci od mene pričakujejo realno oceno, saj bo marsikdo knjigo tudi na podlagi le te kupil in res ne bi želela, da zapravljajo denar za nekaj, kar pač ni vredno. In že sem imela pred očmi, kako bom morala sledilcem "ponuditi" knjigo, ki mi najbrž ne bo všeč. No, hvala bogu je Godler s svojim prvencem razbil vse moje predstave o njem, o njegovem smislu za humor in o žanru samem. Z velikim veseljem vzamem vse nazaj, dam kapo dol pred avtorjem in si odrežem debel kos zarečenega kruha.


Knjiga št. 58/50

Jure Godler - Casino Banale

Ocena: 5/5

Zgodba je satirična kriminalka, ki govori o dveh nesrečnih likih; Filip Novak je agent Slovenske obveščevalne in varnostne agencije (SOVA), njegov partner Spencer S. Spencer (ja, tudi srednji S označuje ime Spencer) pa je bil poslan od britanske MI6 na pomoč SOVI. Novak in Spencer se srečata, ko SOVA doživi kibernetski vdor, naša junaka pa morata na licu mesta v Egiptu preveriti stavbo, od koder prihaja IP naslov, ki je za vdore odgovoren. Žal Spencer meni, da je James Bond in je v svojem postopanju preveč samozavesten, na drugi strani pa Novak, naš kleni Kranjski Janez, ves čas dvomi v svoje sposobnosti in je videti, da se boji še lastne sence. Skupek vseh teh lastnosti ju pripelje do tega, da z denarjem SOVE od teroristične organizacije odkupita vojni plen; arheološke artefakte iz Sirske vojne, poleg tega pa teroristom poleg slovenskega državnega denarja pustita tudi svoje orožje. To je velika državno-varnostna afera in seveda oba junaka izgubita svojo službo. Preden se Spencer vkrca na letalo za London, pa se odpeljeta na obalo na samo še eno zadnjo večerjo, kjer spijeta samo še en kozarček... Vrtoglavo dogajanje tiste noči (katerega se komaj spomnita) prekriža njune poti s slovenskim mogotcem Hauserjem, ki se ravno v tistih dneh pripravlja na prodajo velikega deleža slovenskih podjetij tujim, vprašljivim kupcem. Bosta pred mizernim zaključkom svoje kariere naša junaka uspela ugotoviti, če so Hauserjevi nameni res čisti, ali pa ima prste vmes pri čudnih stvareh, ki se v državi dogajajo te dni? Če vas zanima kako se v zgodbo vpletejo še Interpol, Mosad in sam predsednik republike, pa morate knjigo nujno prebrati.


Knjiga je kot sam njen opis pove oboje; tako satira, kot tudi kriminalka. Ves čas branja mi je šlo na smeh, saj ima Godler res samosvoj način pisanja, ki ima nekakšen živahen ritem, predvsem pa je roman poln res inteligentnega humorja. Tudi v delih zgodbe, ki niso niti približno smešni ali humorni, nisem mogla ostati čisto resna. Avtorju resnično uspe dati svoj pečat k pisanju. Najbrž bi, če bi mi nekdo pokazal izven konteksta kak stavek in odstavek iz tega romana, takoj prepoznala avtorja. Res ima nek poseben način pripovedovanja in zdi se mi izjemno, ko je pisateljev stil tako edinstven, da lahko njegovo delo prepoznaš tudi brez podpisa. Še ena lastnost te knjige, ki mi je morda še najbolj všeč pa je, da je popolnoma nepredvidljiva. Res je, da tega žanra nisem brala še nikoli. Sem ljubiteljica trilerjev, torej na nek način vsekakor rada berem kriminalke, a me teme kot npr. gospodarski kriminal, politika, obveščevalne agencije, res ne zanimajo. Torej, res ne morem soditi o knjigi znotraj žanra, ki ga ne poznam, vem pa, kako po navadi tečejo razne kriminalne zgodbe, kakšna je dinamika glede obratov, razpletov... No tu sem popolnoma pogorela. Niti ene stvari nisem pravilno uganila in niti enega razpleta nisem pričakovala. Ne morem verjeti, kakšno domišljijo ima avtor, da je v eno samo knjigo vnesel toliko dogajanja in dinamike. Marsikdo bi to raztegnil na več delov in po slovensko strani raje zapolnil s kakimi razvlečenimi opisi narave, čustev, kapljic, ki polzijo po vetrobranskem steklu... No, Godler si s tem ne da preveč dela. Nobenega nepotrebnega opisovanja, nepotrebnega grajenja zgodbe, ki ne bi bila pomembna, opisovanja likov, ki za zgodbo niso pomembni... Vse kar pove, pove kratko, jedrnato, zabavno in z nekim namenom.


Knjiga se bere zelo hitro, čeprav je kar zajetna. V kosu sem prebrala tudi po sto strani in zvečer knjigo komaj odložila. In tudi na koncu, ko se vsa zadeva razplete, sem hotela še. Še Spencerja, še Novaka in še Godlerjevega humorja. Všeč mi je, da končno na površje prihajajo komiki z bolj inteligentnim humorjem in resno moram premisliti, zakaj mi Godler do sedaj ni bil všeč. Morda sem ga povezovala z oddajami in skeči za katere mi ni ravno mar, a dejstvo je, da v tej knjigi tako kot pripovedovalec, humorist, pisatelj... zmaga na celi črti. Pri njegovem pisanju je tudi jasno, da gre za visoko izobraženega človeka, temu primeren pa je tudi njegov humor. Ne gre se za to, da bi se delal nekaj več, dvigoval nad bralca... sploh ne! Gre se za to, da so njegove šale zastavljene bolj kompleksno kot pa, če bi v knjigo napisal besedo pizda npr. in temu primerno se jih tudi ne naveličaš. Še ena stvar, ki me je zelo navdušila je to, da enako dobro piše prizore akcije, seksi prizore, dramatične... Opažam namreč, da so avtorji (kar je seveda normalno) večinoma "specializirani" za nek žanr, npr. za akcijo in, če se vanj vrine še kak prizor, ki v žanr ne spada (npr. romanca, seks...) včasih ti prizori izpadejo rahlo okorno. To me sicer ne moti, pač prebereš, pozabiš, veš, da to ni smisel te knjige. Godler pa prav vse prizore, ki se morda žanrsko malo odmaknejo od prvotne tematike romana, napiše enako kompetentno.


Ne morem verjeti, da me je avtor uspel z eno knjigo prepričati do te mere, da dejansko komaj čakam nadaljevanje. Kakor je namignil tudi sam, se le to že piše. In ni me sram priznati, da mi pred branjem avtor ni bil najbolj simpatičen. Veliko lažje je uživati v knjigi, za katero imaš že pozitivno predispozicijo, da ti pa nekdo obrne mnenje na glavo, pa je težje in vsekakor hvale vredno. Vesela sem, da imamo na našem tržišču še enega res kvalitetnega avtorja in res se že veselim prihodnjih del. In pa še zadnja moja misel, ki se mi je porajala ves čas branja: je vsaka podobnost z resničnim življenjem res zgolj naključna?


Svoj izvod lahko naročite na povezavi: https://www.primus.si/casino-banale/?gclid=Cj0KCQiAhs79BRD0ARIsAC6XpaUqephmEGi6UXoYKP2_t3QwBM5PRizoGn654fH__se_ks-YGIUojZgaAntXEALw_wcB.


LP Ajda


169 views0 comments

Recent Posts

See All

© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now