• Ajda

Recenzija: Chrisova zgodba

Chrisova zgodba je četrta v seriji Čudo. Čudo sem seveda prebrala, sicer precej kasneje kot vsi ostali in me je res navdušila. Sama sem vedno skeptična glede literature, ki se ukvarja z osebami s posebnimi potrebami, saj je največkrat polna stereotipov in idealiziranja. Čudo mi je bilo prav zato všeč, pa tudi Julianova zgodba, ki poda pogled z vidika Augijevega nasprotnika. Charlottine zgodbe (še) nisem prebrala, sem pa v roke vzela najnovejšo v nizu zgodb, Chrisovo zgodbo, ki je v moj nabiralnik prišla s strani založbe Ocean.


Knjiga št. 23/70

R. J. Palacio - Chrisova zgodba

Ocena: 4/5

Da obnovimo zgodbo do sedaj: Čudo govori o dečku Auggieju, ki se je rodil s hudo deformacijo obraza. Zaradi tega se je šolal na domu, v petem razredu pa se vključi v redno osnovno šolo, kjer se sreča z nemalo izzivi. V nadaljevanjih osnovne zgodbe spoznamo vidik Charlotte - dekleta, ki je bilo naprošeno, da je Auggijeva prijateljica in Juliana, ki je njegov najhujši nasprotnik. Kot rečeno Charlottine zgodbe še nisem prebrala, Julianova pa nam je dala zelo lep vpogled v to, kako starši vcepijo svoje sovraštvo in predsodke svojim otrokom. Chrisova zgodba se od osnovnega dogajanja malce oddalji. Če smo prej spremljali isto zgodbo, le z različnih zornih kotov, se zdaj od nje povsem oddaljimo. Chris je namreč Auggijev prijatelj iz najzgodnejšega otroštva - dobesedno iz porodnišnice. Chris opisuje nekaj prigod iz otroštva, predvsem pa nam da vpogled v to, da tudi prijatelj osebe kot je Auggie ni preveč lahko biti. Opazujemo kako sta se fanta po Chrisovi selitvi v drug kraj oddaljila in kako se je tudi Chris sam želel oddaljiti od naziva "prijatelja tistega fanta" in zaživeti svoje življenje.


Chrisova zgodba je knjiga, katere zagotovo ne bi pogrešali, če je ne bi bilo. Dvomim, da bi kdo pomislil: Ha, kaj pa če bi imeli še eno knjigo, ki pogleda na dogajanje s tega in tega stališča? Povsem enako si mislim tudi o ostalih dveh nadaljevanjih. Kljub temu pa moram poudarit, da če je že bila sprejeta odločitev, da se napiše še eno nadaljevanje, je bilo to izvedeno dobro in premišljeno. Chrisova zgodba nam ponudi povsem drug pogled na situacijo, v prvi vrsti pa mi je všeč, da se odmakne od vloge žrtve, ki jo velikokrat pripisujemo osebi s posebnimi potrebami. Pove, da je tudi za osebe okrog njega življenje lahko precej težko. In ravno to tudi sama kot specialna in rehabilitacijska pedagoginja velikokrat poudarjam. Ja, je že res, da imajo osebe s posebnimi potrebami veliko ovir s katerimi se soočajo vsak dan sproti, a tudi njihovi starši, sorojenci in ostali, ki so jim blizu, so za marsikaj prikrajšani. O tem se premalo govori, saj je velikokrat kakšna takšna izjava označena za egoistično, pa vendarle. Pomislimo na vse tiste sorojence, ki ne dobijo dovolj pozornosti, ker je ne morejo dobit. Katerih življenje je povsem podrejeno posebnim potrebam brata/sestre. Od katerih se vedno pričakuje, da odrastejo (pre)kmalu.


Vesela sem, da si je avtorica upala stopiti tudi na ta teritorij.


LP Ajda

70 views0 comments

Recent Posts

See All