• Ajda

Recenzija: Daleč od blizu

Konec leta 2020 sem imela na svojem Instagram profilu in Facebook strani akcijo usmerjeno v domače avtorje. Bralce in avtorje same sem prosila za predloge literature slovenskih avtorjev, ki bi jo želeli izpostaviti. Med drugim se je takrat javil tudi Janez Dolinšek in mi na zelo prijeten način predstavil svojo knjigo. Kakšen prijeten način, se najbrž sprašujete. Ob predstavitvi svoje knjige je bil na svoje delo vidno ponosen, a ne ošaben in zaverovan v njeno všečnost. Ni mi ponujal brezplačnega izvoda, da bi morala knjigo na vsak način prebrati, niti me ni silil v nakup. Le povedal je: Hej, tule je moja knjiga, morda bi ti bila všeč. In od takšnih avtorjev najraje kupujem. Od takšnih, ki so na svoje delo ponosni, ga jemljejo resno in se tudi zavedajo, da ne glede na ves trud, morda komu vendarle knjiga ne bo všeč. Od nakupa do branja knjige je preteklo kar nekaj mesecev in tudi po začetku branja je trajalo kar nekaj časa, da jo dokončam. Potopis namreč ni moj najbolj priljubljen žanr, poleg tega pa bi knjigi naredila veliko krivico, če bi jo brala hitro in površno.


Knjiga št. 29/70

Janez Dolinšek - Daleč od blizu

Ocena: 4/5

Knjiga opisuje pet avtorjevih potovanj v Indijo. Ah, še en potopis o Indiji, si najbrž mislite. Ne morem komentirati, saj je to moj prvi potopis o Indiji, a sem imela pred le temi vedno predsodke, saj se mi zdi, da je ogromno literature (sploh o vzhodnih državah in kulturah) zelo klišejsko napisane. Saj vsi poznamo knjige o ljudeh, ki so preživeli nekaj tednov v tem ali onem templju, na takšnem ali drugačnem "schnellkurs-u" joge ali česa drugega, se vrnili domov in začeli to predavati in o tem pisati, kot da so največji poznavalci. Verjamem, da ima vsa ta literatura svoje občinstvo in z vsem srcem privoščim tem, prej omenjenim ljudem, da so našli nekaj kar jih zanima in do česa čutijo strast. A močno dvomim, da pravo bistvo kakršnekoli religije in kulture začutiš v umetnem, izoliranem okolju templja, ašrama ali pa kakšnega "retreat-a."


In tu sem prišla do prve točke, kjer sem ugotovila, da bo ta avtor s to knjigo drugačen. V Indijo se je odpravil petkrat med leti 2011 in 2018, ter v tej v vseh pogledih barviti državi preživel skupno več kot sedem mesecev. V svoji knjigi Janez Dolinšek podrobno opiše svoje doživljanje Indije in knjiga je potopis v pravem pomenu besede. Prek nje skoraj vidiš, slišiš, okušaš in predvsem vohaš Indijo. Svoje izkušnje nikakor ne olepšuje, predvsem pa ne olepšuje svojega dojemanja te države. Mnogi popotniki se želijo svetu oziroma zahodni družbi prikazati kot precej bolj "woke" in odprti do vseh razlik, ki med državama in kulturama vsekakor obstajajo. Janez pa na sicer povsem vljuden in razumevajoč način pove vso resnico. Od vonjav, ki te (tudi ali pa predvsem neprijetne) v Indiji spremljajo na vsakem koraku, pa do nadležnih beračev ali pa čisto običajnih preveč klepetavih in vsiljivih Indijcev, ki te lahko (ne glede na tvoje siceršnje potrpljenje) spravijo do točke, ko izgubiš živce. Všeč mi je bilo, kako je bila predstavljena ravno ta polarnost Indije - od trenutkov, ko se sprašuješ zakaj si sploh spet tu, pa do najčudovitejših izkušenj, ki jih drugje na svetu ne bi mogel nikoli doseči. Od vsiljivih neznancev, ki te spravijo na rob samokontrole, pa do iskrenih ljudi, s katerimi razviješ pristne odnose in prijateljstva. Prav se mi zdi, da sta predstavljeni obe strani, saj ravno mozaik lepega in grdega, dobrega in slabega, bede in blišča dela Indijo tako izjemno. Poleg tega uporablja avtor izredno lep jezik, ki ne skopari tudi s kakšnimi sočnimi izrazi, ki so za opisovanje stanja na trenutke res skorajda potrebni, predvsem pa čisto primerni.


Kot sem že omenila, sem knjigo brala kar dolgo časa. Ne znam je opisati na primernejši način, kot da rečem, da je zelo gosta. Verjamem, da vam ni jasno kaj mislim s tem. Avtor je v svojih opisih zelo podroben. Sicer brez nepotrebnega dolgovezenja, a res podrobno in s takšnim navdušenjem opisuje svoja doživetja, da enostavno ni odlomkov, ki bi jih lahko prebral malce hitreje, z malce manj pozornosti. V besedilu tudi ni veliko odstavkov. Poglavja so sicer kratka, kar mi je zelo všeč, je pa pisava in poravnava besedila skozi knjigo zelo enakomerna, brez odstavkov in nekakšnih "premorov," ki si jih ob odstavkih med branjem radi delamo v glavi. Vem, da marsikdo takšne knjige težje bere, tudi jaz sem jo brala malo počasneje, kot pa če bi bila bolj razdeljena, a me to ni motilo. Pa še en dejavnik, ki vpliva na to, da se nam zdi branje počasnejše; knjiga ima drugačen format kot običajno - je kvadratne oblike in s tem je na posamezni strani mnogo več teksta, kot pa bi ga spravili v običajen format. Sicer je v knjigi tudi kar nekaj strani (na začetku oz. koncu vsakega poglavja), ki vsebujejo le fotografijo ali pa naslov poglavja, a se mi vseeno zdi, da knjiga ponuja veliko več vsebine, kot bi jo pričakovali na 289 straneh. Morda se to komu zdijo nepotrebna opažanja, a z vidika psihologije bralca so to kar pomembne stvari. Branje knjige, ki se navidezno ne premika naprej tako hitro kot bi s svojim tempom sicer pričakoval, je ekvivalentno hoji po kakšni dolgi dolini, ko svoj cilj ves čas vidiš, pa se zdi, da se ne pomika nič bližje. Moravčani, predstavljajte si Mošenik. :) Kljub temu pa se knjiga bere res dobro in te vleče naprej. Vse kar bi svetovala bralcu je le, da si zanjo vzame čas. Ko mu ne prija naj jo odloži za nekaj dni in nadaljuje, ko bo razpoložen. Kljub vsemu je to branje napisano za spočito glavo, odprto za nova spoznanja in znanja.


No, pa še ena stvar, zaradi katere sem brala knjigo dlje časa. Kot že rečeno je avtor v opisovanju zelo dober in stvari in kraje opiše na tak način, da si jih že kar predstavljaš. Jaz, firbec kakršen sem, pa sem morala ogromno stvari tudi izbrskati na internetu. Med drugim sem našla tudi neko določeno reklamo, ki jo je avtor posnel v Indiji. Ja! Tudi to se mu je med drugim zgodilo! Avtor je Indijo res doživel v tistem čisto avtentičnem smislu in z vsem dobrim in slabim kar prinaša. S tem pa so prišla tudi dobra in slaba čustva, katerih nikakor ne zanika, ne daje pa jih na piedestal. Ogromno ljudi se loti potopisov z vidika nekih notranjih bojev, ki sčasoma kar nadomestijo originalno pripoved. Meni je všeč, da je avtor res lepo opremil videno s tem, kar je ob videnem čutil. Tudi s strahovi, dvomi, morda kakšno zaljubljenostjo? Ni pa potovanje v njegovo lastno notranjost nikjer prekrilo dejanskega potovanja in to ravnovesje zelo cenim, saj verjamem, da ga je težko najti.


Oblikovnega vidika knjige sem se že dotaknila, a moram nujno povedati še nekaj stavkov o tem. Knjiga je izšla v samozaložbi in vem kakšni stroški pridejo s projektom, kot je knjiga. Ravno zaradi mnogih stroškov, ki so nujni, se mnogi avtorji odločijo varčevati na tem ali onem področju; pri lektorju, naslovnici, vezavi... Zdi se, da Janez Dolinšek ni "šparal" pri ničemer, saj je knjiga poleg res kvalitetne vsebine tudi naravnost čudovita za pogled. Kot rečeno je oblika rahlo nekonvencionalna, kar je morda za bralca za trenutke neudobno, sploh če bereš v postelji, a vseeno je tako lepa, da ji čisto oprostim vsako dodatno mišico, ki je imela delo pri držanju med branjem. Pravzaprav je bila knjiga za branje nerodna najbrž zato, ker sem se ves čas trudila, da je ne bi na kakršenkoli način uničila ali obrabila, saj si res želim da ostane v takšnem krasnem stanju čim dlje. Papir je izredno kvaliteten, trši, bleščeč papir, ki ga sicer večkrat najdemo v kakšni stvarni literaturi, naslovnica pa je tako imenovana cloth bound, oziroma na otip deluje kakor, da je oblečena v blago. Takoj pa mi je v oči padla tudi celotna grafična podoba, saj je knjiga oblikovanja zelo minimalistično a efektivno. Opremljena je s čudovitimi fotografijami, a ne prekipeva od nepotrebnih barv, ki bi jo lahko naredile kičasto. Stil oblikovanja se mi je zdel nekako znan in nisem bila presenečena, ko sem ugotovila, da je knjigo oblikoval mag. Blaž Slapar, še en velik Moravčan, ki je izjemen umetnik in s katerim smo tudi v našem društvu že večkrat sodelovali. Čiste linije in minimalistično oblikovanje sta res lepa protiutež barviti vsebini knjige.


Vsekakor čudovita knjiga po kateri ne bi nikoli posegla, če mi je ne bi predstavil avtor sam. In še en dokaz, da so recenzijski izvodi ali pa predstavitve knjig koristni tudi zato, da sežemo po čem, po čemer sicer ne bi. Knjiga ni bila recenzijski izvod, saj sem jo z veseljem plačala in nisem sprejela niti popusta. Cenim avtorjevo delo, sploh v primerih, ko se avtorji lotijo izdajanja knjige tako profesionalno in z nekim spoštovanjem do bralcev, ki bodo knjigo jemali v roke. Knjiga je na voljo v večini slovenskih knjižnic, sicer pa jo lahko še vedno kupite tudi direktno pri avtorju. Najdete ga na Facebook strani: https://www.facebook.com/dalecodblizu.


LP Ajda

60 views0 comments

Recent Posts

See All