Ko sem po e-pošti prejela predstavitev novega romana, ki je izšel pri založbi Učila, je takoj pritegnil mojo pozornost. Od nekdaj sem ljubiteljica trilerjev in true-crime žanra in zdelo se mi je, da roman Dekle A združuje oboje. Prvenec Abigail Dean je bil preveden že v 29 jezikov in je takoj postal uspešnica. Po branju lahko mirne duše trdim, da razumem čemu takšen pomp. Recenzija ne vsebuje kvarnikov, zato jo lahko berete tudi, če nameravate knjigo sami prebrati.
Knjiga št. 13/70
Abigail Dean - Dekle A
Ocena: 5/5
Knjiga govori o Lex, ki je ena od otrok, ki so bili rešeni iz tako imenovane Hiše groze. Lex je bila s sorojenci žrtev zlorabe s strani svojih staršev, ki sta otroke najprej zgolj vzgajala v precej restriktivnem duhu, jih začela kasneje šolati doma, na koncu pa sta jih celo stradala, imela priklenjene z verigami na postelje in podobno. Lex je uspelo uiti in poklicati pomoč ter s tem dokončno prekiniti grozodejstva, ki so se dogajala. Oče je končal že v sami hiši, saj je pred prihodom policije storil samomor, mati pa roki pravice ni ušla in je svoj konec dočakala med preživljanjem zaporne kazni.
Z materinim koncem pa se začne naša zgodba, saj Lex pokličejo v zapor, da prevzame materino imetje, predvsem pa zato, ker je Lex postala izvršiteljica materine oporoke. Starša sta otrokom zapustila določen znesek denarja, katerega ne bo težava razdelit; zapustila sta jim tudi hišo groze in tu se poraja poglavitno vprašanje: kaj storiti z njo? Lex ima sicer idejo, da bi spomenik grozotam spremenila v nekaj pozitivnega in na mestu propadajoče hiše postavila center za lokalno skupnost, kjer bi lahko mladina kakovostno preživljala prosti čas. Preden pa sprejme kakršnokoli odločitev, mora seveda pridobiti soglasja ostalih bratov in sester, kar pomeni, da mora z nekaterimi od njih stik navezati po zelo dolgo časa. Po odrešitvi so bili namreč oddani v posvojitev različnim družinam, da bi na ta način imeli čim boljše možnosti za kolikor se da normalno življenje.
Ob ponovnem snidenju z brati in sestrami in soočenju s hišo groze pa se odprejo tudi nekatere stare rane. V nasprotju z mnogo drugimi tovrstnimi knjigami se Dekle A ne ukvarja tako zelo s samim zločinom, kot pa s posledicami le tega. Spremljamo namreč posledice travm, ki se pri vseh (zdaj že odraslih) otrocih kažejo na drugačen način. Od neprimernih spolnih praks, do težav z odnosi, duševnih bolezni... Ugotovimo, da na nek način hiše groze otroci nikdar niso zapustili.
Avtorica piše izredno pronicljivo in kar težko bi verjeli, da je to njen prvenec. V knjigi se menjajo narative in čas pripovedi. Skačemo med sedanjostjo in časom v hiši, prav tako pa dobivamo tudi vpoglede drugih sorojencev. Na ta način nam zgodbo res skuša predstavit ne nek celovit način, z različnih gledišč in ne le enostransko. Sam jezik ne olepšuje že tako krute zgodbe, niti je ne banalizira še dodatno; s hladno realnostjo zareže točno tja kamor namerava.
Knjiga je pretresljiva in ob njej sem bila večkrat jezna. Na podoben način me je razjezila knjiga Osvobojena avtorice Tare Westover. V obeh primerih spremljamo zločin, ki ga nad otroki izvršijo starši, ki bi morali biti njihovi največji zaščitniki in zaveznikih. Prav tako v obeh primerih spremljamo versko blaznost, ki se pojavlja postopno, ki narašča z majhnimi, najprej zanemarljivimi koraki, ki pa privedejo do katastrofalnih posledic. In v obeh primerih so otrokom kratene najosnovnejše človekove pravice; do hrane, higiene, varnosti, zdravstvene oskrbe. Na bruhanje mi je šlo ob misli na očeta, na tega človeka, ki si je na koncu izbral izhod veliko milejši od življenja, ki ga je sicer namenil svojim otrokom. Tolaži me sicer dejstvo, da je knjiga fikcija, a žal temelji na povsem resničnem primeru.
Takoj, ko sem začela brati so se mi zdele določene podrobnosti zelo znane in kaj hitro sem ugotovila, da zgodba temelji na resničnem primeru družine Turpin. Primer družine Turpin smo lahko v medijih spremljali v letih 2018 in 2019. Januarja 2018 je 17-letna hči zakoncev Turpin pobegnila in poklicala policijo. Opisala jim je razmere v katerih živijo otroci in policija je vkorakala v dom in naletela na katastrofalne prizore. David Allen Turpin in Louise Ann Turpin sta v družinski hiši zadrževala svojih 13 otrok (10 hčera in 3 sinove). V času osvoboditve so bili otroci stari od dve do 29 let, a so zaradi podhranjenosti vsi izgledali mlajši. Najstarejša hči je pri svojih 29 letih tehtala pičlih 37 kilogramov. Zakonca Turpin sta priznala zločine in bila obsojena na zaporno kazen. Identiteta otrok je ostala skrita, da bi jim omogočili vsaj približno normalno življenje brez dodatne medijske izpostavljenosti.
V medije so počasi curljale podrobnosti tega ostudnega primera. Otroci so bili privezani na postelje in so lahko jedli le enkrat na dan, tuširali pa so se lahko enkrat na leto. Družina se je v vmesnem času večkrat selila in sosedje v eni izmed prejšnjih sosesk so poročali, da so se otroci vedno obnašali rahlo čudno, a so to pripisovali njihovi pretirano versko usmerjeni vzgoji. Nenavadno se jim je zdelo tudi to, da so imeli otroci precej svetlejše dlani, kot ostale dele telesa. Soseda je poročala, da je eno od deklet vprašala zakaj ima takšne barve dlani (izgledalo je kot bi imela rokavice) in ta je odvrnila, da si smejo roke umiti le do neke meje, saj sicer porabijo preveč vode. Po tem lahko sklepate kakšna je bila higiena teh ubogih otrok. Ko so zapustili sosesko so sosedje in novi lastniki poročali o hiši, ki je bila zapuščena v katastrofalnem stanju; povsod so bile smeti, trupla mačk in drugih živali, na grozno zamazanih posteljah pa so bile privezane vrvi.
Tudi v novi soseski so sosedje poročali o čudnem obnašanju otrok, ki so bili povsem tiho, razen če si jih sam ogovoril. Niso se družili z drugimi otroki, počasi pa so jih sploh nehali videvati. Občasno so jih sredi noči videli korakati v koloni po hodnikih. Mnogi ljudje so se spraševali in tudi sama se; kaj hudiča so delali sosedje in sorodniki, da je šlo tako daleč? Kako lahko zapreš v hišo in mučiš 13 otrok? Sosedje so ugovarjali, da se pač niso želeli vmešavati in so se brigali zase. Sestra matere pa je povedala, da je sicer še vedno šokirana nad odkritjem, saj kljub temu, da sta bila starša res čudaška, ni pričakovala takšnih razsežnosti. Povedala pa je tudi, da sta bili s sestro v otroštvu žrtvi spolne zlorabe, katero je očitno ga. Turpin prenesla na svoje otroke. Upajmo, da se ta cikel konča, čeprav dvomim, da so otroci iz takšnega okolja lahko povsem normalni in funkcionalni.
Abigail Dean je o svoji knjigi povedala, da je poleg družine Turpin iskala inspiracijo tudi v nekaterih drugih primerih. Za inspiracijo ji je bil morilski par Fred in Rosemary West, ki je v svojih mučilnih sobanah mučil in pobijal tako svoje otroke, kot tudi tujce. Še ena inspiracija je bil Josef Fritz, čigar zgodba nam je vsem dobro znana. Skratka, na žalost je na svetu vse preveč primerov, ki bi lahko spisali takšne in drugačne grozovite zgodbe. Marsikdo meni, da takšnih zgodb ni treba prevečkrat slišati, saj se banalizirajo in predvsem popularizirajo storilce. Jaz pa menim, da jih absolutno MORAMO slišati. Predvsem pa je zgodba knjige Dekle A pomembna zato, da izvemo, da se z odrešitvijo trnova pot žrtev ne konča. Večina celo življenje potrebuje podporo in razumevanje, poleg tega pa veliko mero občutljivosti s strani okolice in predvsem medijev. Za primer naj dam Elisabeth Fritzl. Avstrijski vladi je odlično uspelo zaščititi njeno današnjo identiteto in ji omogočiti njeno semi normalno življenje. Prav tako so se oblasti trudile zaščititi otroke družine Turpin, čeprav mnogi bolj rumeni mediji niso spoštovali njihove zasebnosti. Tudi kot družba imamo namreč odgovornost do teh ljudi, predvsem pa odgovornost, da gledamo okrog sebe.
Realno razmislimo. Bi mi kot sosedje ukrepali? Bi se upali "vtikati" in vmešavati?
LP Ajda