Pred časom sem snemala epizodo podkasta o primeru Savanne LaFontaine Greywind in nekaj dni po tem sem v knjigarni zasledila tole knjigo. V obeh primerih gre za umor staroselske ženske, v obeh primerih je v igri Rdeča reka in žrtvi imata celo podoben priimek. Bila sem prepričana, da bo to branje povsem po mojem okusu. Oh kako sem se zmotila!
Knjiga št. 22/100
Joanna Jolly - Dekle iz Rdeče reke
Ocena: 2.5/5
Knjiga naj bi bila "true crime" roman. Če prevedem ta ustaljen angleški izraz; v njej naj bi bila na leposlovni način opisana resnična kriminalna zgodba. Zgodba romana je že resnična, a nisem prepričana, če bi mu sploh rekla roman.
Knjiga govori o umoru 15-letnega staroselskega dekleta, Tine Fontaine, čigar truplo so našli v Rdeči reki, ko premnoga trupla ameriških staroselcev oziroma predvsem staroselk. Zgodba se sicer odvija v Kanadi je pa tudi za ZDA značilno, da so umori staroselskih žensk večinoma neraziskani, saj so še vedno obravnavane, kot drugorazredne državljanke. Mnoge se zaradi slabega socialnega statusa namreč zatekajo k drogi, spolni industriji... Tudi žrtev tega primera je imela nesrečno otroštvo in se je s težavami spopadala na napačne načine, a umreti pač ne bi smela.
Avtorica je novinarka, sicer iz Združenega kraljestva, ki se v svojih delih večinoma osredotoča na nasilje nad ženskami. Verjamem, da je odlična novinarka, kot avtorica romana pa se zame ni izkazala. Možno je sicer, da se je nekaj vendarle izgubilo v prevodu, ki je morda malce okoren, a dvomim, da bi prevajalec tako zelo spremenil slog. Le ta ne namreč izredno analitičen in poročevalski. Zdi se mi, da nam je avtorica natresla en kup podatkov, imen, datumov, dejstev, in le malo same zgodbe. Zame osebno je v knjigi premalo neke fluentnosti, zgodba nikakor ne steče in ne glede na res tragičen primer, avtorici ne uspe, da bi ti bilo zanj kaj dosti mar.
Glede na to, da je "true crime" moje veliko zanimanje in to področje tudi dokaj dobro poznam, name ta zgodba ni naredila nikakršnega vtisa. In primerjava na strani založnika z romanom Tam kjer pojejo raki? Izvita it trte. Ne slogovno, žanrsko, vsebinsko... Knjigi si nista nikakor podobni. Marketinški prijem? Morda.
Vsekakor se mi zdi, da je težko napisati dober true crime roman, saj je meja med potvarjanjem podatkov, ki naj bi bili resnični, in umetniško svobodo res tanka. A kljub vsemu mora biti knjiga berljiva in mora funkcionirati, kot literarno delo. V kolikor se mi bere kot poročilo, ki ga je na mizo prejel kak tožilec, me stvar pač ne pritegne. Škoda.
Lp
Ajda
コメント