Ob naslovu Deklina zgodba zagotovo najprej pomislite na zelo priljubljeno istoimensko serijo, ki je v le treh sezonah predvajanja (4. sezona se vrača jeseni 2020) zaslužila ne le priljubljenost občinstva, ampak tudi kritikov. Med drugim je serija prejela 14 nagrad Emmy in Zlati globus.
A danes govorimo o romanu, ki stoji za to neverjetno, kruto zgodbo.
Knjiga št. 5 od 25
Margaret Atwood: Deklina zgodba
Ocena: 4,5 od 5
Deklina zgodba je distopični roman, pripovedovan v prvi osebi skozi oči dekle Odfred, oziroma June, kakršno je bilo njeno ime v "starih časih." Najprej namenimo nekaj besed izrazu distopija. Distopija je nasprotje utopije. V literaturi se pojavi komaj v 19. stoletju, zakaj takrat si lahko le predstavljamo. Distopija namreč ne piše o nekem boljšem, novem svetu, ampak o svetu, kot posledici vsega slabega kar človek počne zdaj. Največkrat distopočni romani opisujejo svet po padcu režimov, po uničenju naravnih virov, po prehodu v anarhijo. V novem svetu družbi vladajo ljudje ali posamezniki po načelih totalitarnega režima.
Margaret Atwood, ki je ena najbolj znanih kanadskih pisateljic, je s tem romanom storila prav to. Opisuje namreč Gilead, novo državno tvorbo, ki je nastala na območju nekdanjih Združenih držav Amerike. Po vse hujšem onesnaženju in jedrskih nesrečah, ki so kontinent preplavile z jedrskimi odpadki in drugimi nevarnimi snovmi, plodnost žensk vse bolj upada. Plodna je le ena od petih žensk. Po tem, ko desničarski skrajneži pod imenom Jakobovi sinovi vržejo vlado in zavzamejo oblast, ženske izgubijo vso veljavo. Ženske se od takrat naprej rangirajo po svojih vlogah: Neženske so vdove, politične nasprotnice režima, drugače verujoče, lezbijke in ostale "neprimerne" ženske, ki jih izženejo v kolonije, kjer čistijo nuklearne odpadke in slej, ko prej tudi umrejo. Ekonoženske so nižje rangirane ženske, ki opravljajo dela v mestih. Jezabele so privlačne ženske, ki jih je bilo škoda za v kolonije in služijo kot prostitutke. Marte so neplodne ženske, ki v delajo v gospodinjstvih poveljnikov. Žene so žene poveljnikov, ki so večinoma neplodne. Tete so visoko izobražene ženske, ki poučujejo dekle. Dekle pa so plodne ženske, ki rodijo otroke poveljnikom.
Dekle se selijo od poveljnika do poveljnika. Ko nekomu rodijo otroka, se preselijo k drugemu. Njihova lastna imena so jim odvzeta, dana pa so jim imena glede na hišo kjer služijo. Naša glavna junakinja June je torej dekla Freda, zato ji je ime Odfreda (Offred v izvirniku). Tako jim vzamejo vso identiteto in tudi sledljivost dekel kasneje. Enkrat mesečno je čas za obred, ko poveljnik v navzočnosti svoje žene izvede spolni odnos z deklo, da bi jo zaplodil. Dekla živi v hiši s poveljnikom in družino, iz njene sobe pa je vzeto vse, s čimer bi si lahko vzela življenje. Dekle nosijo rdeča oblačila in belo pokrivalo s krajci, ki skoraj popolnoma zakrivajo njihove obraze. Po mestu hodijo v dvojicah in se med seboj ne smejo pogovarjati.
Skratka, celotna zgodba je kompleksna in edina težava, ki sem jo imela z romanom je ta, da si moraš svet res dobro predstavljati, da lahko slediš vsem novim pravilom in vlogam. Vmes sem si občasno pomagala tudi z raznimi shemami, ki se jih najde na spletu, kjer so grafično ponazorjene vloge žensk, oblačila... Atwoodova ima namreč sposobnost podobno kot Rowlingova, da svet o katerem piše tako v živo vidi pred sabo, si ga predstavlja, da opisuje takšne podrobnosti, kot bi jih mi, če bi želeli pisati o svetu v katerem dejansko živimo. Od denarja, oblačil, ulic, vozil... Kar še imata ti dve avtorici skupnega je to, da si oba sveta lahko z lahkoto predstavljaš in verjameš, da bi lahko bilo res. Le s to razliko, da bi na Bradavičarko z veseljem šla, v Gilead pa nikakor.
Roman je kot že rečeno napisan z vidika June oziroma Odfrede. Prepleta se z realnimi situacijami, doživetji, ter tudi s sanjami o prejšnjem življenju, o njeni družini, ki ji je bila odvzeta. June je imela prej hčerko in moža, a ker je bil mož prej že poročen in ločen, poleg tega pa še temnopolt, sta padla v nižji rang ljudi. Po begu iz Gileada so zato June zajeli in ji namenili delo dekle, hči odvzeli, moževa usoda pa ni znana. June domneva, da so ga usmrtili. Skozi njeno pripoved se prepletajo hrepenenje po starih časih, nekakšna vdanost v usodo zavoljo njenega duševnega zdravja in upanje v boljši svet.
Všeč mi je tudi, da June do konca ne izgubi svoje človeškosti, čuti vsa čustva, ki pritičejo ljudem. Tudi sočutje do poveljnikove žene, ki mora prisostvovati moževemu spolnemu odnosu z deklo in se zavedati lastne nesposobnosti roditi mu otroka. Kljub temu, da je June v neznosnem položaju, vseeno uspe pogledati tudi od zunaj, z vidika drugih ljudi. Skozi roman se prepletajo tudi vprašanja pomena ljubezni, zvestobe, prijateljstva. Preveč ne bom šla v podrobnosti, da ne izdam informacij tistim, ki knjige še niste prebrali.
Kljub temu, da ima knjiga prek 400 strani, sem jo požrla v dveh dneh. V meni je pustila cel kup čustev; največ pa jeze in tudi negotovosti glede sveta v katerem živimo. Spremembe se niso zgodilo čez noč, žensk niso čez noč razvrednotili... Spremembe so se dogajale postopoma, ampak ker "tisto truplo" nisi bil ti, ker v "tistem napadu" niso umrli tvoji dragi, se te ne tiče. Ob marsičem v tej knjigi se vsak kritičen bralec lahko naježi. Nič od tega ni nemogoče. Nič nadnaravnega. Nič znanstveno-fantastičnega. Vse je le skupek odločitev ljudi na vrhu in brezbrižnosti ljudi spodaj, ki se obračajo stran od vsega kar je "daleč" in se nas ne tiče.
V letu 2019 je po več kot 30 letih izšlo nadaljevanje knjige z naslovom Testamenti. Že čaka na moji knjižni polici, a si bom vmes vzela malo predaha in prebrala kaj bolj optimističnega, saj kot Atwoodova sama pove; v tem romanu ne pričakuj srečnega konca. Vmes sem pogledala prva dva dela serije. Fantastična je! Je pa res, da (vsaj v prvih delih, naprej ne vem) zelo dobesedno sledi knjigi in je po branju res predvidljiva. Pa nič manj dobra zaradi tega! Je pa knjiga ŠE boljša!
LP
Ajda