Najbolje prodajana knjiga leta 2021 je bila pri meni v branju že kar dolgo časa. Po počasnem začetku sem se tokrat vendarle vrgla v branje in se pregrizla skozi tole težko in boleče surovo delo. V njem avtorica opisuje svoje doživljanje nenadne in v tančico skrivnosti ovite smrti svojega moža, pesnika in profesorja Aleša Debeljaka. Njegova nenavadna prometna nesreča na viaduktu Peračica je burila duhove in še vedno mnogi namigujejo na samomor.
Knjiga št. 6/100
Erica Johnson Debeljak - Devica, kraljica, vdova, prasica
Ocena: 3,5/5
Erica v knjigi ne poda le svojih pogledov na ta dogodek, ampak nam predvsem ponudi surov in necenzuriran vpogled v njene misli ob novici in v prvih letih življenja brez moža. Žalovanje, birokratske prepreke, spremenjen položaj v družbi, nerazumevanje okolice, prijatelji, ki to niso več... Vse to povezuje z miti in legendami o vdovah, znanih in malo manj znanih.
Ni dvoma, da je knjiga izjemno delo z več vidikov. Predvsem verjamem, da je bila knjiga za avtorico odlična oblika terapije. Vanjo je (vsaj deluje tako) izlila vse svoje misli in občutke, ter jih spretno povezala z mitologijo in različnimi zgodbami. Za vse našteto ji vsekakor kapo dol, saj je poleg poguma in iskrenosti knjiga najbrž potrebovala tudi dobršno mero raziskovanja in brskanja po zgodovini.
Kar se pa tiče bralne izkušnje - meni je bila skrajno neprijetna. Pa ne govorim o stilu pisanja in zgodbi sami, saj je le ta vsekakor kruta in neprijetna sama po sebi. Zapisi so se mi zdeli preveč iskreni, do mere, da mejijo na mazohizem in čustveni ekshibicionizem. Ne vem ali se v tem odraža pregovorna ameriška odprtost, ali dejansko dejanska terapevtska vloga knjige, saj je v njej avtorica dejansko najbrž povedala vse, kar bi navadni smrtniki morda zapisali v dnevnik. Ampak zame osebno je bilo preveč. Preveč stvari, ki so preosebne. Ne z vidika avtorice, ampak drugih ljudi v zgodbi. Počutila sem se neprijetno. Kot da vstopam v intimo tega pokojnika, družine, otrok. A Slovenci smo takšni - da (v literaturi in filmu) skoraj uživamo v trpljenju drugih, naslajanju nad tujo bolečino. Zato mi je jasno, da je tematika pritegnila bralce.
Knjiga vsekakor ni slaba. Niti približno. Dala mi je misliti in na ogromno delih sem ostala brez sape, saj sem začutila globoko avtoričino bolečino, ob njej pa sem si predstavljala svojo ob teoretični podobni situaciji. Globoko sem sočustvovala in po drugi strani spoštovala pogum, da si je upala povedati stvari, ki se ponavadi skrijejo za štiri stene družinskih domov. A kot rečeno. Mnogokrat sem dobila občutek, da sem v tej zgodbi vsiljivec. Da tega ne bi smela videti, vedeti. Da vstopam v intimo nekoga. Kamorkoli že, knjiga vsekakor sproži ogromno čustev in predvsem razmislek o stvareh, katerim se naše misli raje izognejo.
LP Ajda
