Po branju izjemnega dela Hugo Cabret in po tem, ko ste mi vsi povedali, da obstaja še ena podobna knjiga istega avtorja, sem šla takoj v akcijo in sicer razprodano delo v brezhibnem stanju našla na Bolhi. To je bila ena redkih knjig, ki sem jih začela brati čisto takoj, ko je prišla v moje roke. Prepletanju pisane besede in ilustracij Briana Selznicka se pač ne morem upreti.
Knjiga št. 70/100
Brian Selznick - Dežela Čudes
Ocena: 4/5
Dežela čudes je mladinski roman (vsekakor primeren tudi za odrasle), ki pripoveduje dve zgodbi v dveh različnih časovnih obdobjih in prek dveh načinov sporočanja. Ben je deček, gluh na eno uho, ki ostane brez mame, očeta pa nikdar ni poznal. Živi pri sorodnikih, le streljaj stran od sedaj prazne domače hiše, med prvim obiskom svojega nekdanjega doma, pa se mu zgodi nesreča in ogluši še na drugo uho. Misleč, da je izgubil skoraj vse, se vendar odloči poiskati svojega pravega očeta.
Benovo zgodbo izvemo v pisani obliki, prek ilustracij pa izvemo zgodbo Rose; gluhe deklice, ki se dogaja 50 let pred Benovo zgodbo. Vzporedno odstiramo skrivnosti življenj obeh otrok in opazujemo njuno hrepenenje po pripadnosti in iskanje trdnih korenin. Obe zgodbi se proti koncu stketa v eno in spoznamo, kaj vse še povezuje naša dva junaka.
Priznam, da mi je bil Hugo Cabret bolj všeč, a vsekakor je tudi Dežela čudes zame izjemno delo. Pred kratkim sem videla mnenje, da Hugo Cabret ni nič posebnega in na nek način se strinjam, saj ne ena ne druga zgodba nista nekaj povsem novega, nikoli slišanega. A avtorjevo poigravanje s sredstvom sporočanja in uporaba ilustracije v pripovedi sami, ne le kot spremljava le te, sta zame res izjemna. Delo je težko opisati, brez da bi ga drugi osebi pokazal. Težko je razložiti, kakšen učinek ima na bralca takšna količina ilustracij, ki so ne le izjemne ampak izredno stabilne prek poteka knjige. Avtor ne odstopi od sloga in samega vzdušja knjige in težko verjameš, koliko lahko izveš zgolj prek risbe.
Odličen roman v sliki in besedi, ki ga toplo priporočam!
LP Ajda