top of page
  • Writer's pictureAjda

Recenzija: Dom za umret

Leto 2022 je bilo zame na bralnem področju prelomno. Tako zaradi vseh izzivov in dogajanja tule, rasti moje knjižne skupnosti na Instagramu in tudi Facebooku, predvsem pa zato, ker je bilo v znamenju novih žanrov in odkrivanja mojih bralnih preferenc. Ena od najboljših odločitev tega leta je bila vključitev med Veličastnih 22, kar pomeni, da sem po malce nižji ceni kupila vse, kar je v tem letu izšlo pri VigeVageKnjige . Veličastna bom tudi naslednje leto, je pa veličasten krog leta 2022 (poleg mange, ki je prišla že v novem koledarskem letu) sklenil tale risoroman, ki je tudi na simbolni ravni odličen zaključek veličastnega leta. Prevajalec risoromana je namreč Boštjan Gorenc Pižama in če ne bi v pomenkovanju s Pižamo v okviru Knjižnice Domžale pred enim letom gostil urednice VVK Anje Zag Golob, za Veličastne najbrž ne bi izvedela pravočasno. Torej Pižama, dvakrat hvala!


Knjiga št. 95/100

Alison Bechdel - Dom za umret

Ocena: 5/5

Avtobiografski risoroman me na nek način spominja na Heimat Nore Krug, le da v tem delu avtorica namesto dejanj in vzgibov svojih prednikov med 2. svetovno vojno, raziskuje skrite notranje vzgibe lastnega očeta in same sebe. Življenje v umetelno okrašeni hiši, ki je spominjala na graščino je bilo od nekdaj podobno njenim prebivalcem; polno dvojnosti in skrajnosti. Avtorica nam predstavi svoje otroštvo, v katerem je sama ves čas iskala druge oblike svoje lastne ženskosti, njen oče pa več kot očitno drugačne definicije moškosti in lepote. Šele v odrasli dobi je uspela najti uvid v bitko, ki sta jo bila oba, v resnici pa je bila del iste vojne - vojne s spolnimi normami, z lastno spolno usmerjenostjo, pričakovanji družbe in predvsem lastnimi pričakovanji.


Izjemna zgodba, ki se skozi pripoved razvija in doživi svoj vrhunec na samem koncu, je ena tistih, ki te vase potegne počasi a učinkovito. Bralcu pokloni nekaj, kar je v teh časih vredno največ. Vpogled v tujo dušo, tuje čustvovanje, mišljenje, hrepenenje... Všeč mi je, da se vprašanja spola in spolne usmerjenosti vse več pojavljajo v literaturi, predvsem pa mi je bil všeč način, na kakršnega se jih je lotil ta risoroman. Ni vsaka ženska, ki se ne poistoveti z vsemi ženskimi spolnimi vlogami nujno homoseksualna, kar ne pomeni, da se glede svojega spola in svoje ženskosti ne sprašuje. Zdi se mi, da smo tisti, ki smo odraščali v devetdesetih, še bolj pa tisti malo starejši od nas, še vedno dosti trpeli zaradi spolnih vlog, ki so nam bile določene. Deklica mora imeti rada roza barvo, punčke, imeti dolge lase, biti nežna, občutljiva. Fantki na drugi strani morajo biti pogumni, ne smejo jokati... Kako se je počutila deklica, ki je raje šraufala in gradila hiške po gozdovih in se je raje družila s fanti? Pa fantek, ki je bil občutljiv in čustven, ga delavnica ni zanimala in se je raje smukal po kuhinji? Kljub temu, da je avtorica istospolno usmerjena, se lahko z njenimi vprašanji spolne identitete poistoveti tudi marsikdo, ki ni in se je kdaj v življenju srečal s kakšno drugačno preizkušnjo lastne spolne identitete. In teh ni malo! Samo en primer, iz mojega življenja, ne dolgo nazaj: "Nimaš pomitih oken? A nisi nič ženstvena?" Ja, tudi jaz se sprašujem, kje je skupna točka med ženstvenostjo in okni. ;)


Še eno odlično delo!

LP Ajda

106 views0 comments

Recent Posts

See All

コメント


bottom of page