top of page
Writer's pictureAjda

Recenzija: Fahrenheit 451

Updated: Jul 13, 2020

Za mano so štirje meseci tega leta in dosegla sem cilj oziroma bralni izziv, ki sem si ga zadala na začetku leta. Za tiste, ki ste se pridružili kasneje. Ker sem v zadnjih letih prebrala le kakšni dve knjigi, pa še to ponavadi na morju, sem se odločila, da si zadam za leto 2020 cilj prebrati 25 knjig. Hitro sem ugotovila, da to vsekakor ni vprašanje časa. Pomanjkanje časa je kvečjemu izgovor, saj sem premislila svoje navade predvsem zvečer, pred spanjem in ugotovila, da že tisočkrat ogledane epizode Prijateljev, z lahkoto zamenja knjiga. In tule sem, 4 mesece kasneje, s petindvajseto prebrano knjigo v roki.


Knjiga št. 25 od 25

Ray Bradbury - Fahrenheit 451

Ocena: 4,5 od 5

Knjiga Fahrenheit 451 je bila napisana že leta 1953, zato je grozljivo koliko podobnosti je med dogajanjem v knjigi in dejanskim svetom v katerem zdaj, skoraj 70 let kasneje dejansko živimo.


Fahrenheit 451 je distopični roman, ki govori o življenju v ZDA. Ne dobimo ravno natančnega časovnega okvira kdaj naj bi se dogajal, izvemo pa, da zagotovo po obeh svetovnih vojnah. Po internetnem iskanju sem izvedela, da je avtor nekoč povedal, da naj bi se dogajal leta 1999, v samem romanu pa čas ni natančno opredeljen. Zgodba govori o Guyu Montagu, ki je v tej distopični družbi zaposlen kot gasilec. Gasilci nimajo več enake vloge kot doslej, saj so bile vse hiše zaščitene s protipožarno zaščito in požarov kot takih ni več. Naloga gasilcev je, da požigajo knjige, ki so v tej družbi strogo prepovedane, lastniki knjig pa so bodisi usmrčeni, ali pa v najboljšem primeru odpeljani v umobolnico. Ko na eni od intervencij Montag doživi, da se lastnica knjig ne želi posloviti od njih in zapustiti svoje hiše, ampak raje sama odvrže vžigalico in zgori skupaj z njimi, se v njem prebudi zanimanje za to, kaj je v knjigah tako pomembnega, da bi nekdo dal življenje zanje. Na eni od intervencij tako ukrade knjigo in jo pretihotapi domov.


Tudi doma je njegovo življenje nenavadno. Žena je zasvojena z virtualno resničnostjo, ki se ji reče Parlor. To so nekakšni zidovi z multimedijsko vsebino, ki si jih lahko postaviš v hiši in prek katerih komuniciraš z virtualnimi prijatelji in "družino," kot ji reče Montagova žena. Opaziti je tipičen vzorec obnašanja zasvojene osebe. Izgubi stik z realnostjo, se ne zanima za dogodke iz življenja, spi s pomočjo uspavalnih tablet in s slušalkami v ušesih. Na splošno je cela družba podvržena begu v virtualno resničnost in stran od težav resničnega življenja. Ljudje se sproščajo z divjanjem po avtocestah, narašča število prometnih nesreč in nasilje.


Vmes Montag spozna še mlado sosedo, 17 letno Clarisse, ki je drugačna od drugih. Sprašuje zanimiva, nenavadna vprašanja, ki v Montagu vzbudijo zanimanje za kaj več od tistega, kar mu država, šef in sicer javnost servira kot resničnost. Ko nekega dne Clarisse izgine, ni nikjer nobenega obeležja in nobene informacije o njeni usodi. Montag kasneje izve, da jo je povozil eden od avtomobilov, ki drvijo po cestah v mestu in, da so mrtvi po hitrem postopku kremirani in odstranjeni, da se za njimi izgubi vsaka sled. Skupek vseh možnih srečanj, vprašanj in dogodkov v Montagu vzbudi jezo in nestrinjanje do te mere, da se upre sistemu in vzame usodo v svoje roke.


Sama sem knjigo brala v angleškem jeziku in moram priznati, da sem imela prvič malce težav, saj je jezik v samem delu precej nenavaden, drugačen in sem potrebovala približno 50 strani, da sem se navadila nanj. Ne v smislu osnovnega razumevanja, a avtor uporabi ponavljanja, podredja, vrinjene stavke, da ustvari neko vzdušje. Jezik ni ravno najbolj "straight forward" zato morda v prvem delu knjige nisem uživala ravno do te mere, kot bi lahko. Ko sem se navadila na način pisanja pa je stvar stekla in roman je na trenutke tako hiter in živahen, da se zdi kot, da bi se strani obračale same od sebe.


Zgodbo samo bi lahko povzela v petih stavkih od začetka do konca, a je kljub svoji "enostavnosti" zelo polna in kompleksna, če ji to dovolimo biti. Skriva en kup globljih vprašanj, ki nam lahko dajo krepko misliti, spet, če dovolimo, da nam dajo misliti. Ravno to se mi zdi glavna prvina te zgodbe in razlog zakaj je po skoraj 70 letih še bolj aktualna. Opisan beg v virtualno resničnost, zanikanje dogajanja okrog sebe, izbira neobveščenosti proti udobju nevednosti. Vse to lahko v veliki meri opazimo v današnji družbi. Predvsem pa odvisnost od online sveta in beg vanj. Najbolj strašljivo se mi zdi to, da v distopični družbi iz romana ljudje nimajo nobenih višjih ciljev v življenju, jim je vseeno kaj pustijo za sabo in, ko človeka ni več, ga dejansko ni več. Ne v spominih, v njegovih delih... Izgine v prah. To je ena od teh stvari, ki me straši tudi v današnjem času. Hitenje iz dneva v dan, gnanje za materialnimi dobrinami brez misli na to, kar boš pustil svetu, če sploh kaj. Po čem se te bodo spominjali, ko te ne bo več? Se te sploh bodo?


Tu bi vam rada "prebrala" en citat iz knjige. Ker je knjiga v angleškem jeziku, sem ga prevedla, ne zamerite, če prevod ne bo najboljši:


"Moj dedek mi je rekel: Vsakdo mora nekaj pustiti za sabo, ko umre. Otroka ali knjigo ali sliko ali hišo ali zgrajen zid ali pa par izdelanih čevljev. Ali zasajen vrt. Nekaj, česar se je na nek način dotaknila tvoja roka, zato, da bo tvoja duša imela kam it, ko umreš. In, ko bodo ljudje pogledali tisto drevo ali tisto rožo, ki si jo posadil, boš tam. Ni važno kaj narediš, je rekel, le, da nekaj spremeniš iz nečesa, kar je prej bilo v nekaj, kar je podobno tebi po tem, ko umakneš svoje roke."


Želim vam, da bi v svetu, ki nam ponuja toliko barv in informacij, znali pokazati svoje barve, pustiti svoj pečat in zasaditi svoj vrt!


LP

Ajda


PS: Današnji shoutout gre Jožetu z Ivančne Gorice. V spomin na mobilno hiško 247 v Pacugu, na pire krompir s špinačo in na prvo srečanje z Epipenom ob tvojem spoznavanju morskih ježkov. S spodnjega pograda na zgornji: sadi rožice še naprej!

82 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page