No, pa sem spet podlegla zbirki kolumn, čeprav sem mislila, da me je Kamenko za vedno odvrnil od njih. Tistim, ki ste se tej divji vožnji priključili kasneje, le en kratek recap: Zbirka kolumn Žena ima vedno prav Kamenka Kesarja je bila ena od najslabših knjig zame v tem letu, pokosi jo le Nisem Penelopa. Pa ni bilo nič narobe s pisanjem samem, le v enem dušku prebrana knjiga kolumn mi je bila... Ponavljajoča se, izpeta, preveč enakega v premalo časa. Podobno kot, če si predstavljate, bi si ogledali kakšno od starejših humorističnih serij, npr. Married with children (Al Bundy, ki je zdaj napredoval v Jaya Pratchetta v Modern Family), ki je sicer za eno epizodo na dan s tistim malce bolj na prvo žogo humorjem noro zabavna, če bi pa v enem dnevu pogledali celo sezono, pa se ti že malo upre. No tako!
Že takrat sem napisala, da najbrž se tovrstne knjige ne bi smele brati v enem kosu, da je najbrž to knjiga za nekam, kjer prebereš vsak dan eno zgodbo. No, knjiga o kateri pišem danes, me je prepričala, da je tudi tovrstna dela možno prebrati na dušek brez, da bi knjigo vmes želel 25x zažgati.
Knjiga št. 18 od 25
Dragan Petrovec: Fanči s psihiatrije in druge zgodbe
Ocena: 3.5 od 5
Avtor, Dragan Petrovec je slovenski pravniki kriminolog - penolog. Tale knjižica (ima slabih sto strani) je zbirka nekaterih njegovih kolumn, predvidevam pa, da so vmes tudi kakšne neobjavljene zgodbe, saj pri nekaterih piše kje in kdaj je bila objavljena, pri drugih ne. Vsaka zgodba ima drugačno tematiko; od tega kako je bil kot prvi moški v Sloveniji na porodniškem dopustu, do prvega nakupovanja v Celovcu, pa seveda Fanči s psihiatrije. V svojem pisanju je zabaven, malce sarkastičen, predvsem do samega sebe in svojih sposobnosti in znanj.
Knjiga se prebere dolžini primerno zelo hitro, z njo se nasmejiš, pa tudi občasno poistovetiš, saj opisuje kraje in dogodke, ki so vsem nam precej dobro znani. Ocena je malce nižja, ker kot je rekla neka druga Ajda za neko drugo knjigo, pač ni Tolstoj. Res je, da je težko takšno knjigo postaviti ob bok resnejši literaturi, oziroma takšni, ki je zahtevala več literarne iznajdljivosti, bolj zaokroženo zgodbo in dodelane like. Dejstvo je, da je lažje napisati kratko zgodbo kot roman. Spet se navezujem na tisto nesrečno Penelopo, ki je pokazala ravno to; kakšna katastrofa je, če si sposoben napisati dobro kolumno, ne pa dobrega romana. Vseeno mi je avtor dal občutek, da mu pisanje romana ne bi delalo nobenih težav in skozi zgodbe se ga nisem naveličala. Stil je namreč ohranjal, bil pa je sposoben dati vsaki zgodbi svoj ritem, svoje razpoloženje. Ni stereotipiziral dogodkov, niti sebe, kot je to počel Kesar.
Knjižico priporočam vsem, jo pa lahko v teh dneh kupite močno znižano v spletni trgovini založbe Sanje. Priporočam vam tudi, da se vpišete v njihov knjižni klub, saj od vas ne zahteva nobenih obveznosti, cene so pa občutno nižje. Res malo preverite njihovo akcijsko ponudbo. Sezula vas bo.
Lep prazničen konec tedna vam želim!
Ajda