Uf, letos pa kar drvim skozi zbirko. V lanskem letu (v celem letu!) mi je uspelo priti skozi prve tri knjige, ki vse skupaj štejejo malo več strani kot sam Fenikosv red. Očitno je 2021 Potterjevo leto. Vsaj zame. Kakor rečeno, skozi več kot 700 "feniksovih" strani sem se prekopala dokaj hitro, čeprav knjiga ni več tako lahkotna in pravljična kot so prejšnje. Ob koncu Ognjenega keliha smo sicer zaznali, da se bližajo drugačni časi, a Feniksov red nam dobro opiše kaj vse prinese s seboj vojna.
Če še ne veste, po novem snemam tudi podcast in del tega je tudi serija A dej, kr Harry! v kateri z Matejem komentirava knjige o mladem čarovniku, ki jih on bere prvič v življenju! Podcast najdete na povezavi: https://anchor.fm/ajdanaklada.
Knjiga št. 16 od 70
J. K. Rowling - Harry Potter in Feniksov red
Ocena: 5/5
V petem delu serije se Harry v prvi vrsti sooča z lastnimi čustvi, ki so vse prej kot pozitivna. Po dogodkih ob koncu Trišolskega turnirja se je čarovniški svet razdelil na dva dela; na tiste redke posameznike, ki verjamejo Harryju in Dumbledorju, da se je Mrlakenstein res vrnil, ter na večino sveta z mediji na čelu, ki prikazuje omenjena junaka kot neprištevna, lažnivca ipd. Po svetu se vseeno prično dogajati nenavadne stvari in za vse ministrstvo krivi Siriusa Blacka, ki je še vedno na begu, čeprav Harry seveda ve kje je boter. Ponovno se vzpostavi Feniksov red, ki je deloval že v času prejšnje vojne in katerega člana sta bila tudi Harryjeva starša, a Harryju to ni v nobeno tolažbo. Vso poletje je bil osamljen, prepuščen samemu sebi in strašnim spominom na Cedricovo smrt. Poleg tega se mu zdi, da Mrlakenstein prevzema nekakšno oblast nad njem, saj vse večkrat sanja čudne sanje, v misli pa se mu prikrade nerazložljiva tema. Tako kot vsak najstnik išče svoj prostor na svetu, ga mora zdaj najti tudi Harry, s to razliko, da je bunkeljski svet zanj že od nekdaj tuj in neprijazen, čarovniški pa se organizirano obrača proti njem.
Rowlingova je kasneje povedala, da se je ob pisanju pete knjige spopadala z depresijo, kar se v načinu pisanja zagotovo čuti. Knjiga je res bolj temačna, tudi izven samih groznih dogodkov, ki se zgodijo. Predvsem čutimo težo posledic vsega hudega kar je Harry doživel v preteklosti in vpliv le teh na njegovo psiho. Poleg tega se knjiga konča z eno največjih izgub v seriji, saj Harry izgubi botra, s katerim ni mogel nikoli resnično zaživeti v pravi družini, kakršno si je vedno želel. Vsekakor knjiga, ki na trenutke ni najbolj zabavna za branje, a oriše prav tako pomemben vidik vojne, ki se ne odvija le na bojišču samem, ampak tudi v vsakemu, ki je vpleten na tak ali drugačen način.
Ne glede na to, da je tudi ta knjiga odlična in sem jo res z užitkom brala, pa se mi zdi, da je morda tu še največ tlačenja nekaterih nepomembnih elementov v samo zgodbo. Morda je to zgodbo film upodobil skoraj bolje, saj sem se nekajkrat med branjem kar malce zmedla, saj je Rowlingova res uporabila cel kup podzgodb in elementov. Spomnim se, da sem tudi kot otrok to knjigo sicer še prebrala, pa ne s preveč veselja in z njo nato zaključila s serijo. Res je, da sem bila ob izidu šeste knjige že najstnica, ki se ji je zdelo vse brezveze, a se mi zdi, da bi morda vendarle nadaljevala, če bi mi bila peta knjiga malce bolj všeč. Še vedno je izjemna, a morda do zdaj še najmanj všečna oziroma najbolj prenasičena.
LP Ajda