• Ajda

Recenzija: Harry Potter in Jetnik iz Azkabana

Updated: Jul 13, 2020

Moram rečt, da je od vseh re-reading poskusov, ki sem se jih lotila v zadnjih 10 letih, letošnji še najbolj uspešen, saj sem končala že tretjo Harry Potter knjigo v seriji. S tem mislim, da sem že ven iz ta hudega in gre samo še navzgor :D Zakaj tako menim, pa v naslednjih stavkih.


Knjiga št. 32 od 50

J. K. Rowling - Harry Potter in Jetnik iz Azkabana

Ocena: 5 od 5

Najprej nekaj resnic o oceni knjige. Seveda sem ji dala petico, sicer bi me Barbara spet nadlegovala (ja Barbara, povedala sem! hahahha) ampak resnici na ljubo, po prvih treh knjigah bi jim dala ocene nekje od 4 do 4.5. Dejstvo je, da so knjige sicer dobre, a so naslednji deli po mojem mnenju že preden se jih sploh lotim, toliko boljši, da bi skoraj morali biti bolje ocenjeni. Zakaj menim, da je temu tako malce kasneje.


Najprej nekaj o sami vsebini. V drugi knjigi se je Harry že srečal z Mrlakensteinom in spoznal še temnejše strani magije. V tretji knjigi je zato že bolj odločen, ve česa vsega je sposoben in tudi kaj vse je zunaj. A v tem času preti še ena nevarnost. Na begu je zloglasni množični morilec Sirius Black in Harry verjame, da si ga Black želi ubiti, saj je še vedno zvest privrženec Mrlakensteina. Ta knjiga se vrti veliko okrog žalovanja, družine, iskanja resnice in pomena lepih spominov. V knjigi spoznamo tudi lik, ki je volkodlak - okužba, ki je bila pridobljena že v času otroštva, zaradi katere je oseba stigmatizirana, nerazumljena, ljudje se je bojijo. Skratka dotikamo se že resnejših tem. Še vedno je knjiga precej podobna filmu, v knjigi ni veliko novih, drugačnih stvari in zato je mogoče za tiste, ki s(m)o filme pogledali že večkrat, malce dolgočasna za brat, saj večino stvari res dobro vemo. Kljub vsemu je knjiga že manj otroška, se lažje bere tudi z vidika odraslega.


Pogovarjala sem se z več ljudmi, ki so rekli, da jih kot odrasle Potter ne pritegne več in moram priznati, da sem se sploh ob prvih dveh knjigah, delno tudi ob tretji, tudi sama spraševala ali so te knjige res pač otroške in sem jih prerasla, saj ne morem reči, da bi me potegnile v smislu, da jih ne morem odložit. Sicer sem jih z lahkoto prebrala, a bolj v smislu, da je bila to knjiga, ki je na nočni omarici in jo berem po delčkih, mogoče med kakšnimi zahtevnejšimi branji za malo sprostitve.


Pred leti sem se lotila branja serije v izvirniku, a sem zaradi pomanjkanja časa ostala nekje sredi tretje knjige. Ravno dovolj, da lahko primerjam jezik in sam "flow" dela v obeh jezikih in mislim, da sem ugotovila v čem je problem. Dejstvo je, da je Rowlingova že od samega začetka poznala razsežnosti serije in vedela povezave npr. med nečem popolnoma nepomembnim v prvem delu in nečem kar bo v zadnjem delu igralo ključno vlogo. Vedela je, da to ne bo otroška zgodbica o nekem čarovniku, ampak bo predvsem zgodba o moči ljubezni, zvestobe, prijateljstva in odločitev med tem kar je lahko in tem kar je prav. V angleškem jeziku se zgodba že od prve knjige bere občutno manj otroško, kot npr. v našem prevodu. Kenda je po mojem mnenju nalogo opravil odlično. Res mi je všeč tako prevod osebnih in krajevnih imen, ter tudi sama živahnost pripovedi. Res mu je uspelo, da se ni izgubil duh originalne zgodbe. A kljub vsemu, so prevajalci prejeli prvo knjigo v roke kot neko otroško/mladinsko literaturo in vsekakor se za otroke in mladino prevodi delajo drugače. Drugačna je stavčna struktura, druge izraze se uporablja.... Ne moreš zamerit nekomu, ki ima pred sabo le to eno delo in nima cele slike, kako daleč bo zadeva šla, da pač prevede otroško knjigo v otroškem stilu.


Zdi se mi, da so nekje proti koncu tretje knjige pričeli tudi prevajalci slutiti, da ima Rowlingova v glavi nekaj več, kot le nekakšno otroško fantazijo. Začela sem že z branjem četrte knjige in moram reči, da že v prvem poglavju oddaja drugačno vzdušje, se bere bolj odraslo. Dejstvo je sicer, da tudi glavni junaki odraščajo in so iz otrok v prvi knjigi zrasli v najstnike, a vseeno se mi zdi, da je nekaj tudi na tem, da dejansko prevajalci niso mogli vedeti razsežnosti te serije. Zanima me, kakšni so kaj prevodi v drugih jezikih oziroma, če se tudi v drugih jezikih berejo prva dela bolj otroško. Morda kdaj vzamem v roke Kamen modrosti še v hrvaškem ali nemškem jeziku, pa da vidim, če je kaj na tem. Res sem namenila kar precej časa razmisleku o tem, zakaj je slovenski prevod res tako bolj otročji od izvirnika. Mislim, da je moja domneva povsem na mestu, saj so pač resnično prevajalci dobili v prevajanje otroško/mladinsko literaturo in so nanjo tako tudi gledali. Komaj čakam, da se lotim še ostalih knjig in vidim, če se bo odvijalo v takšno smer, kot si mislim.


Kljub vsemu so vse knjige do sedaj še vedno z zlatimi črkami zapisane v mojem srcu in predvsem ene od tistih, za katere si res želiš, da bi jih lahko kdaj bral svojim otrokom.


LP Ajda

69 views0 comments

Recent Posts

See All