• Ajda

Recenzija: Harry Potter in Ognjeni kelih

Ponovnega branja serije Harry Potter sem se lotila v letu 2020. Prepričana sem bila, da bom serijo tudi dokončala, a kot po navadi se mi je bolj luštala kakšna nova zgodba, kot pa te, ki jih načeloma že poznam. Dejstvo je tudi, da sem prve tri dele kot otrok reeees velikokrat prebrala, da ne govorim o tem, kolikokrat sem si ogledala vseh osem filmov. Kakorkoli že, začetek ponovne bralne dogodivščine s Harryjem Potterjem je bil kar malce počasen. Ko sem morala letos za Zimski knjižni bingo prebrat knjigo s 500 stranmi ali več, pa sem vzela v roke nadaljevanje. No zdaj pa se pravi žur zares začne!


Knjiga št. 7/70

J. K. Rowling - Harry Potter in Ognjeni kelih

Ocena: 5/5

V četrtem delu serije o mladem čarovniku, spremljamo Harryjevo vrnitev na Bradavičarko - akademijo za čaranje. Pred začetkom novega šolskega leta pa Harrya in družbo čaka prav razburljivo poletje, saj se udeležijo svetovnega prvenstva v Quidditchu. Žal pa dogodek ni spektakularen le zaradi izjemne predstave športnikov - na njem se pojavijo jedci smrti, ki na nebu izrišejo Mojstrovo znamenje. Harrya že dlje časa prevevajo slutnje, da je Mrlakenstein nekje blizu in, da se ponovno vrača v življenje. Ker pa leto na Bradavičarki res ne more miniti mirno in brez razburjenja, Bradavičarka gosti Trišolski turnir, na katerem se za mesto zmagovalca potegujejo prvaki iz vseh treh šol. Vse kar si Harry želi je le, da bi bil enkrat vendarle zgolj opazovalec. Se mu bo želja uresničila?


Zdi se mi, da je Ognjeni kelih svojevrstna prelomnica v seriji. Že na prvi pogled vemo, da gre zdaj zares, saj ima knjiga čez 600 strani in je še enkrat daljša od prejšnje. Poleg tega naši junaki počasi odraščajo. Iz povsem otroških skrbi, idej in težav preidemo k prvim ljubeznim, strahovom, eksistencialnim vprašanjem in razočaranjem. Glavni junaki se ne igrajo le standardne bitke med dobrim in zlim, a se začno počasi bojevati tudi z vprašanji lastne vrednosti, zvestobe, pripadnosti, vrednotnim sistemom. Opažamo dinamiko med Harryem in Siriusom, ko Harry prvič občuti nekakšno očetovsko skrb, ki je pri Dursleyevih nikdar ni zaznal. Obenem v vlogo matere še opazneje vstopi Molly Weasley in Harry ob spoznanju kaj vse mu je Mrlakenstein odvzel, doživlja dodatna hrepenenja po družini, pripadnosti.


Poleg zgoraj navedenih tematik, se mi zdi pri tej knjigi tudi velik preskok v odnosu do filma. Prvi trije filmi so bili zelo zvesti knjigam, saj je bilo vsekakor bolj možno posneti film, ki iz knjige ni veliko izpustil. Predstavljate pa si lahko, da je 600 strani knjige sila težko preliti v en sam film, če ne bi radi ničesar izpustili. Prav zato je branje te knjige zelo zanimivo tudi za tiste, ki s(m)o filme videli že (pre)večkrat. Mnogo podzgodb je v filmu izpuščenih, prav tako so določene stvari, predvsem naloge v Trišolskem turnirju, za film skrajšane in poenostavljene. Knjiga prvič ponudi res veliko več, kot film. Ne pravim, da so pri prvih treh knjigah filmi boljši in lahko nadomestijo knjige - ne, vendar, če je nekdo najprej gledal filme, v vseh prvih treh knjigah skupaj ne izve toliko novega, kot npr. v Ognjenem kelihu.


Tema postaja vse temačnejša. Dejstvo je, da se Mrlakenstein vrača in s seboj prinaša zlo slutnjo o temni in težki prihodnosti. Temu primerne so tudi skrbi, ki jih imajo naši junaki. Res mi je všeč, da je knjiga precej manj "otroško" naravnana, kot prve tri. Poleg vsega naštetega pa me je res zelo navdušil tudi prevod Jakoba J. Kende. Všeč mi je, da ima nek svoj stil. Mnogi menijo, da prevajalec pač preobrazi delo nekoga drugega v nek drug jezik in ne doda k temu nič svojega, a verjemite, da temu ni tako. Pri Jakobu J. Kendi, ki je tudi sam avtor, sem tako kot npr. pri Boštjanu Gorencu Pižami ugotovila, kako uporablja podoben jezik tako pri prevajanju, kot pri svojem avtorskem ustvarjanju. Res mi je všeč ta Kendina navihanost in tisti njegov malce zapleten pripovedni slog, ko raje doda še kak pridevnik, pa gre "okol rit v varžet" kot bi temu rekli pri nas doma, a zaradi tega vzpostavi res takšno živahno, navihano vzdušje, ki je prav značilno znanj - tako pri pogovoru, prevodih in avtorskih delih. Obožujem prevajalce, ki jih prepoznaš, brez da bi prebral, da so prevajali oni.


Še ena Kendina specialnost so prevodi imen; imen urokov, zemljepisnih in lastnih imen, imen predmetov... Okrog tega je bilo kar nekaj polemik - ali je bilo prevajanje imen sploh potrebno. Razumem obe strani; tiste za in tiste proti. Jasno mi je, da če bereš angleško verzijo, gledaš filme brez podnapisov (ali pa s slabimi), ti je kar malce težko povezat določena imena v prevodu in originale. Po drugi strani pa Rowlingova daje stvarem in ljudem imena, ki nosijo določen pomen in, če ne bi imen tudi v prevodu zastavil tako, da imajo ta določen pomen, se ogromno detajlov izgubi. Poleg tega ima Kenda res talent za skrivanje malih sladkorčkov v prevode; predvsem takšnih, ki jih razumeš šele, ko bereš kot odrasel. Kot otrok nisem niti opazila, da se nekdo v knjigi piše Ritolis ali pa Dobroscall in zdaj, ob ponovnem branju sem se na glas krohotala.


Serija Harry Potter je ena tistih, ob katerih sem rasla gor in verjamem, da ljudem, ki so v stik z njo prišli že kot odrasli, ne pomeni pol toliko kot tistim, ki smo še malce upali na pismo z Bradavičarke. Kljub vsemu pa se mi zdi Ognjeni kelih prva v seriji, ki lahko zadovolji tudi okuse odraslih, brez da bi bili ljubitelji franšize že od prej. In od tu dalje gre le še navzgor, zato se nadaljevanj res že veselim.


Ne pozabite, v kratkem prihaja na police Mladinske knjige ponatis celotne serije v trdi vezavi.


LP Ajda

78 views0 comments

Recent Posts

See All