• Ajda

Recenzija: Heimat

Uff... Tej knjigi bi dala oceno 6, če bi ji lahko. Govori namreč o tematiki, ki se je sicer najraje izognemo; o kolektivni krivdi in bolečini Nemškega naroda po drugi svetovni vojni. Ko govorimo o žrtvah vojne, se namreč okupatorjev oziroma naroda, kateremu so pripadali, nikdar ne omenja. Kot, da žrtev na tisti strani ni. Kot, da "napačni" vojaki niso bili nikogaršnji sinovi, možje, očetje. Heimat nam neusmiljeno da lekcijo iz tega, da stvari niso vedno črno-bele


Knjiga št. 15/100

Nora Krug - Heimat

Ocena: 6!/5


Nora Krug pripada drugi generaciji Nemcev po drugi svetovni vojni in po selitvi v ZDA je ugotovila, da ima pravzaprav velike težave z lastno identiteto; predvsem ji težave dela Heimat. To besedo bi najpreprosteje prevedli kot "domovina," a v resnici pomeni še več. Ne le nacionalnost, državo, kateri pripadaš, ampak vse ostalo, kar spada zraven - običaje, narodnostno zavest, ponos, domoljubje. Ampak, ali to Nemcem po drugi svetovni vojni sploh še pripada? V risoromanu se avtorica sooči z zgodovino svoje zapuščine. Razišče življenje svojih prednikov, dedkov, babic, stricev, tet in njihovo udejstvovanje v nacistični stranki.


Po branju tega ODLIČNEGA risoromana, ki je prava umetnina že z likovnega vidika, sem spoznala, kako malo poznamo drugo stran vojne. Sramota, krivda in vojna vžgana v kolektivno podzavest naroda, ki se čuti dolžnega plačevati za grehe svojih prednikov. Večina preostalega sveta se najbrž pri mnenju okrog tega giblje nekje med: »prav je, da se zavedajo, kaj so kot narod storili« in »a ni že dovolj dolgo od tega? Dajte jim že mir.« Resnica pa je, da se Nemci, sploh izven svoje domovine, še vedno srečujejo s stereotipi, s pozdravom, ki mi ga splet ne bi dovolil zapisati, z opazkami, pa čeprav v šali. Še vedno se čuti nekakšen dolg do judov, sram do lastnega naroda.


Nikoli nisem pomislila, da je dejansko Nemce še vedno sram priznati iz kje prihajajo ali pa, da imajo radi svojo domovino. Na prvi pogled se marsikomu to najbrž zdi pretirano, a kar pomislite, kolikokrat ste videli tudi v pop kulturi, da se Nemce v šali pozdravlja z iztegnjeno roko? Od Nemcev med drugo svetovno vojno, civilistov, ki so bili primorani gledati trupla, ki so padla pod rokami njihovih vodij, pa do današnjih Nemcev, ki morajo poslušati opazke – od konca vojne vse do danes, so vedno znova opomnjeni o kolektivni krivdi, ki naj bi jo nosil njihov narod. Pa so jo še dolžni nositi? In kaj se bo zgodilo, ko se na te stvari enkrat pozabi?


Na portalu Goodreads sem prebrala eno od kritik (le te so mi ponavadi najbolj zanimive, saj mi nasprotujoča mnenja o delu v resnici povejo največ), ki je romanu očitala, da da premalo poudarka na trpljenje Judov v drugi svetovni vojni. Ta očitek se mi zdi popolnoma odveč, saj to ni zgodba o Judih. Zgodb o Judih in njihovem trpljenju je ogromno, po mojem mnenju na neki točki dejansko preveč. Govorim seveda o zgodovinski fikciji, ki trpljenje Judov po voajersko romanticizira in izkorišča človeško sočutje in željo po tragičnih zgodbah za lasten profit. Roman nikakor ne negira trpljenja Judov. Pravzaprav iz odnosa do Judov izvira cel kup vprašanj, s katerimi se spoprijema avtorica v delu samem. Kakšni so bili njeni predniki v odnosu do Judov? Na čigavi strani so bili? A kot rečeno, to ni roman o Judih. To je roman o Nemškem narodu, čigar generacije so zaradi slabih odločitev posameznikov, izgubile vse; predvsem pa lasten "Heimat." Nemcev ne predstavlja v vlogi žrtve, nam pa da vedeti, da sta vedno povsod dve strani. In da tudi znotraj posamezne strani ni enoznačne izkušnje.


Odlično branje, dobra hrana za možgane. Meni so se mnenja dodobra prevetrila.


LP Ajda

39 views0 comments

Recent Posts

See All