Prejšnjo knjigo, The Secret Garden, sem zaradi težjega jezika in pomanjkanja časa "žvečila" kak teden in sem si mislila, no pa preberimo tole tanko knjižico; to mi bo vzelo le kak dan dva! Ha, pa še kako sem se zmotila. Tudi tale drobcena knjižica se je brala kar nekaj dni, saj je enostavno premočna, da bi jo zaužili v prevelikih količinah naenkrat. Poleg tega ima zame tema o kateri piše tudi veliko sentimentalno vrednost in me marsikaj v njej spomni na pomembne ljudi v mojem življenju, zato sem se pri veliko citatih ustavila, jih izpisala ali podelila s kom dragim.
Knjiga št. 34 od 50
Erling Kagee - Hoja: Korak za korakom
Ocena: 4 od 5
Erling Kagge je norveški založnik, pisatelj in raziskovalec, ki je prvi človek na svetu, ki je dosegel vse tri vrhove sveta; severni in južni pol, ter Mt. Everest. Torej ima o hoji marsikaj za povedat, mar ne? Najprej odločitev zakaj sem prijela v roke to knjigo. Meni osebno hoja zelo veliko pomeni, četudi bi mogoče to koga presenetilo, saj nisem preveč zagnana športnica, še manj pa hribolazka. Oziroma slednje se nekako po majhnih grižljajih in po kakšnih 15 letih spet trudim postati. Brez sprehodov v naravo bi težko preživela, zato življenje v mestu zame odpade. Težko si predstavljam, da ne bi mogla odpreti vhodnih vrat in preprosto oditi v gozd. Prav gozd in narava sta tisto, zaradi česar najraje hodim. Stik s prvinskostjo, tišina, mir, odsotnost hitenja in prisotnost tistega drugačnega, nujnega dogajanja. Zdi se mi, da šele v naravi, ko si dovoliš občutiti ta neokrnjeni del stvarstva, lahko tudi svoje misli in vse svoje bitje sestaviš nazaj tja, kjer so bile preden jih je vrvež sodobnega hitrega sveta razdrobil na tisočero koščkov.
Tudi Kagge v svoji knjigi opisuje terapevtsko sposobnost narave, se pa hoje same loti z vseh možnih zornih kotov. Nanjo pogleda torej s športnega, psihološkega, pa tudi antropološkega in zgodovinskega vidika. Opiše povsem fiziološko plat hoje in stika med stopali in podlago. Opiše vpliv hitrosti hoje na spomin, učinek hoje v gledališču... Res ga skoraj ni vidika, ki ga ni uporabil. Všeč mi je, da je sicer uporabil veliko raziskav, citiral tuje avtorje, a vse skupaj lepo povezal s svojimi izkušnjami in zgodbami. Knjiga se bere tako hitro, da bi jo vsekakor lahko prebral v enem kosu a, če si res želiš užiti vse kar ponuja, priporočam, da se knjige lotiš tako kot sprehoda v naravi. Počasi, z občutkom za podrobnosti in skrite zaklade, ki nam jih ponuja naše okolje. Tako tudi to knjigo berite počasi, izpišite si kak citat in si ga zapominte.
Moj najljubši je bil tale odlomek iz pesmi Al andar se hace camino, pesnika Antonia Machanda:
"Ko hodiš, se tvoje poti zapirajo,
in ko se ozreš nazaj,
vidiš pot, ki je tvoje noge
ne bodo nikoli več prehodile."
Prijetne dni vam želim in privoščite si kakšen sprehod, četudi v dežju!
LP Ajda
Comments