Kot čisto nasprotje ljubiteljev romanc; sama jih namreč ne le ne berem, tudi nisem bila nikoli zares navdušena nad njimi, ko sem le posegla po njih; še kar ne neham poskušati najt nekaj res dobrega. Nekaj takega, da bi rekla aha, razumem v čem je poanta plažnega branja (čisto brez kakršnekoli negativne konotacije). Prvi roman, ki je posvetil z lučko na koncu tunela je bil Mamma mia! Moje grško poletje, drugi pa mu je malenkost podoben; roman slovenske avtorice Sabine Štrubelj - Hotel Lavanda.
Knjiga št. 51 od 50
Sabina Štrubelj - Hotel Lavanda
Ocena: 4 od 5
Osemindvajsetletna Valentina živi čisto normalno, mirno življenje. Kot novinarka dela pri časopisu, kjer ureja rumene strani, kar sicer ni njeno sanjsko delovno mesto, a v tem trenutku je čisto ok. Že sedem let je v zvezi z odvetnikom Davidom, s katerim tudi živi, a David ogromno dela; pozno v večer in tudi za vikende. Želela bi, da bi se več videla, a razume, da mu služba jemlje ogromno časa, to pa vseeno ne pomaga pri njeni osamljenosti. Ima ljubeča starša in babico, ki je bila vedno malo posebna, zaradi česar jo ima Valentina še posebej rada. Skratka, Valentina živi mirno življenje, ki bi bilo lahko morda za odtenek bolj srečno, a tudi precej bolj nesrečno, zato se ne obremenjuje prav dosti s "kaj pa če." Dokler se na njenih vratih ne prikaže francoski odvetnik s šopom dokumentov in novico, da je od neznanega francoza podedovala hotel v Provansi. Valentina je prepričana, da je to potegavščina, a si vseeno želi to informacijo bolje raziskati. Ko nekega večera David pride domov in ji pove, da jo zapušča saj že dve leti ljubi drugo, čez nekaj dni pa še izgubi službo, Valentina na nenavaden obisk pozabi. A le za kratek čas. Ko sestavlja skupaj svoje življenje v ruševinah, se spomni na hotel v Provansi, ki naj bi bil njen. Ko ji babica pritrdi, da je imela res sorodnika Nicholasa iz Provanse in Valentina ugotovi, da so dokumenti pravi, hotel pa res njen, spakira kovčke in se odpravi v Francijo.
V bližini kraja Gordes v Franciji jo navigacija pripelje na dvorišče hotela, ki pa je vse prej kot idiličen. Razbito okno in neurejena okolica nakazujeta, da bo z njim še ogromno dela. A na srečo Valentina kmalu najde pogum, voljo in tudi svojo ekipo prijateljev in sodelavcev, ki ji pomagajo pri obnovi. Nima pa le dela z obnovo hotela. Raziskati hoče tančico skrivnosti, ki obdaja pokojnega Nicholasa. Zakaj je ravno njej zapustil hotel? In od kje ji je tako znan eden od Nicholasovih starih prijateljev? Ter kakšno razlago za vse to bo imela Valentinina babica?
Kraj Gordes v Provansi, Francija
Ko sem na knjigi prebrala napis, da je bila avtorica zmagovalka natečaja Onina zgodba 2013, sem se najprej kar malo ustrašila, saj sem imela z avtorico kratkih zgodb doslej že slabo izkušnjo. Če se spomnite recenzije knjige Nisem Penelopa, sem imela v njej težavo ravno s tem, da je avtorica R. J. Helenica doslej pisala kratke ljubezenske zgodbe za revijo Gloria. V romanu se je zdelo, da njena domišljija pač dosega le format kratke zgodbe, kar ni popolnoma nič narobe. Nekdo je lahko odličen pisec krajših zgodb, črtic, kolumn, roman pa pač ni format zanj. V Penelopini zgodbi se je pokazalo ravno to, saj se je cel roman (meni osebno) bral kot neka sicer dobro zamišljena zgodba, ki je bila naknadno razvlečena na dolžino romana in dopolnjena zato, da ustreza formatu, vse skupaj pa je bilo dosti brez vsebine in "žmohta."
Hvala bogu za knjigo Hotel Lavanda in njegovo avtorico Sabino Štrubelj ne morem reči nič niti približno podobnega. Kljub temu, da je bil roman prvi avtoričin poskus pisanja daljšega formata, je roman dobro zaokrožen, zgodba se nadgrajuje, dopolnjuje, je zanimiva in tekoča. Knjiga je prijetna mešanica romance, pustolovščine in detektivke. Kljub temu, da je roman v osnovi lahko branje, ima v sebi dovolj elementov, ki bralca držijo v šahu. Razplet sem že nekajkrat med branjem predvidela, a me je avtorica tako spretno obračala okrog, da na koncu že sama nisem več vedela kaj pričakovati. Ravno element presenečenja je tisti, ki se mi zdi za romance in podobno literaturo zelo pomemben, saj je velikokrat lahko zgodba zelo predvidljiva in zato manj zanimiva za branje.
Sama premisa romana ni nič novega. Spominja me na film Pod toskanskim soncem in na knjigo Mamma mia! Moje grško poletje. Slednja je sicer izšla kasneje, kot Hotel Lavanda. Skratka ideja ženskega lika, ki pusti svoje staro življenje za sabo in se odpravi v drugo državo kjer obnavlja hišo, hotel, restavracijo... ni nič novega. Ideja je bila že večkrat izlita na papir ali projecirana na filmsko platno, a to ne pomeni, da ni več možno iz nje narediti nečesa novega in dobrega. Pomeni pa kljub temu to, da je lahko, če ni napisan dobro, tak roman hitro nezanimiv, saj smo že videli in prebrali precej podobnega. Dejstvo, da mi je bil roman ne glede na vse všeč, o avtorici Sabini Štrubelj pove veliko. Kot sem že rekla, romanca ni moje interesno področje kar se tiče knjižnih žanrov in knjiga mora biti res dobra, da mi je všeč. Seveda so bile v romanu tudi stvari, ki mi niso bile všeč. Ena od njih npr. je bila uporaba stereotipij pri mimiki francoskega jezika. Npr.: "Hana uha, zlata uha! ... Kaj ne smem obiskati svoje phijateljice?" Ne glede na to, da razumem, zakaj je avtorica uporabila to metodo (tako je lažje razločiti v katerem jeziku je govoril kdo, npr. pri Penelopini zgodbi je bila tudi ta težava, da nikoli nisi vedel kdo govori angleško in kdo hrvaško in so bile stvari, ki bi morale biti "izgubljene v prevodu" tolikon manj jasne), se mi je tega zdelo na koncu že kar malo preveč in mi je šlo rahlo na živce. A to je le moja osebna kaprica, ki nikakor ne odraža kvalitete zgodbe in stila pisanja. Ne bom lagala, da je to neka ekstremno kvalitetna vrhunska literatura; ne, to zagotovo ni Tolstoj ali pa Cankar. A človeštvo v enaki meri potrebuje kvalitetno Sabino Štrubelj, kot tudi Cankarja. Namen literature ni vedno neka osebna rast, izobraževanje in visoka umetnost. Včasih je njen namen pač sprostitev in pobeg v nek drug, prijeten svet, ki te poboža po duši. In to nam nudi roman o katerem sem pisala danes.
Ne glede na že brano tematiko in nepriljubljen žanr me je Sabina Štrubelj prepričala do te mere, da bom kupila tudi drugi roman, nadaljevanje Hotela Lavande z naslovom Poslednja skrivnost. Svoje izvode knjig si lahko naročite na spletni strani https://www.sabina-strubelj.com/. Z avtorico nisem sodelovala pri pisanju te recenzije in tudi svoj izvod sem si kupila sama, zato je kot vedno recenzija iskrena in realna. Bi pa želela res podpret slovenske avtorje, ki se v teh težkih časih trudijo izdajati knjige. S tem zaslužiti je težko, najbrž kdo zgolj pokrije stroške. Zato se mi ne zdi nič narobe, če jih podpremo na tak način, da njihove knjige tudi kupimo.
Poleg tega vam danes tudi čestitam ob dnevu reformacije; rojstnem dnevu slovenskega knjižnega jezika. Da bi avtorju še dolga tisočletja pisali, mi in naši potomci pa brali v slovenskem jeziku!
LP Ajda