• Ajda

Recenzija: Ivana pred morjem

Uff... Tole recenzijo pišem še čisto pod vtisom. Zadnji dve prebrani knjigi namreč name nista naredili prav velikega vtisa, pa saj niti nista imeli tega namena. A zavestno sem posegla po nečem "boljšem," da potešim svoje literarne apetite. V moji najljubši knjigarni me je prešinilo, hm, kaj pa, če bi kupila letošnjo Kresnikovo nagrajenko in kot nalašč je name čakal še zadnji izvod le te, zdaj že razprodane in tudi ponatisnjene bodoče klasike.


Knjiga št. 37 od 50

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

Ocena: 5 od 5

Glavna junakinja romana se iz Pariza vrne na Primorsko, kjer mora izprazniti stanovanje svoje babice, preden ga prodajo novim lastnikom. Med čiščenjem starih predmetov in spominov, naleti na kup pisem, ki sta si jih njena dedek in babica izmenjevala najprej pred vojno, večinoma pa ravno v času vojne, ko sta bila leta in leta ločena od drug drugega. Pripovedovalka je bila edinka, tako kot njena pokojna mama in, ko med pismi najde sliko babice, ki za roko drži njeno nekaj let staro mamo, njena druga roka pa počiva na zaobljenem nosečniškem trebuščku, začne brskati za spomini in izgubljeno družinsko skrivnostjo.


Roman je bil nagrajen z letošnjo (2020) nagrado Kresnik in vsekakor je nagrada podeljena zasluženo. Avtorica ima poseben način pisanja, na katerega se moraš v prvih straneh malce navaditi, a na dober način. Potegne te vase, opisuje dogodke, vsakdanje stvari, pojave... s takšno vnemo in strastjo, da dobiš občutek, kot da si prav tam, skupaj z Ivano, Pino, Jadranom, Vitalijem... Pripoved sama po sebi ni kdo ve kakšna senzacionalna zgodba. Je le preplet usode babice, ki se je soočala z vojno in njene vnukinje, ki se sooča s sabo in svojimi koreninami.


Na lep način opisuje način komunikacije, gradnjo odnosov in pomen ljubezni in zaupanja v časih, ko je bilo vse na kar si lahko računal, le kakšno pismo vsakih nekaj mesecev. Tudi vojno in vse kar je prišlo z njo opisuje realistično a ne senzacionalno in duhomorno. Začutimo kako so se ljudje sposobni privaditi na novo realnost, ko druge izbire pač ni. Opisuje drobce bolečine, ki jih v ljudeh pušča vojna in skrite poti, ki si jih te drobne sledi grozot utirajo skozi um, dokler vendarle ne pridejo na plan; v obliki in času, ko bi jih najmanj pričakoval. Avtorica postavi pod vprašaj pomen doma, družine, zvestobe. Všeč mi je, ker v nasprotju z romanom Belo se pere na devetdeset, kljub težkim usodam, odločitvam, tragičnim dogodkom... knjiga ohranja optimizem in vedrino.


To knjigo lahko berejo možgani, prebere pa jo srce. Stavki so kot mehka turkizna volna, ki plete nedokončano jopico, kot v pripovedi. S prsti jim slediš, ko nežno ustvarjajo zanke in nizajo vrstico za vrstico, dokler se nam ne svita kakšna bo celota.


Odlična knjiga. Zagotovo nova slovenska klasika.


LP Ajda

129 views0 comments

Recent Posts

See All

© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now