Uf, to pa je knjiga, ki me je sezula. Ena tistih, ki je ne moreš odložit in bereš do enih zjutraj, ter si posledično naslednji dan kot zombi. Vau, vau, vau! Nisem pretirana ljubiteljica zgodovinskih knjig, a tole je zagotovo ena najboljših knjig letošnjega leta, vsaj zame osebno. Težko jo sicer primerjam z raznimi Elif Shafak, Veroniko Simoniti in podobnimi, ki so si tudi zaslužile petico, a nobena me ni držala v šahu tako kot tale.
Knjiga št. 56/50
Olivier Guez - Izginotje Josefa Mengeleja
Ocena: 5 od 5
Knjiga nam, če nas zanima zgodovina, sploh obdobje druge svetovne vojne in obračunavanje z vojnimi zločinci po njej, ne pove kaj dosti novega, oziroma bi naj večino dejstev iz knjige že poznali. Knjiga govori o Josefu Mengeleju, tako imenovanemu Angelu smrti iz koncentracijskega taborišča Auschwitz. Mengele je znan po tem, da je v taborišču ne le odrejal, kdo bo živel in kdo šel naravnost v plinsko celico, ampak je na jetnikih opravljal grozljive eksperimente, ki so največkrat vodili v njihovo smrt. Bil je namreč zdravnik in je deloval na področju rasne in genetske čistosti. Steriliziral je osebe z raznimi primanjkljaji, ne rabim govorit, da so bile te sterilizacije in kastracije največkrat eksperimentalne narave in so vodile v smrt osebe, ne le v sterilnost, raziskoval je učinke različnih operativnih posegov, zdravil... Vse v smeri izčiščenja in optimizacije arijske rase. O njem se širijo številne grozljive zgodbe, dosti je opisanih tudi v knjigi, kot npr., da je modra očesna zrkla ubitih dojenčkov zbiral pribita na steno, kot metulje v zbirki.
A knjiga v osnovi ne govori o Mengelejevih grozodejstvih med vojno. Govori o njegovem življenju in begu pred pravico po njej. Tako kot veliko vojnih zločincev je namreč prebežal v Južno Ameriko pod lažnim imenom. Argentinski predsednik Juan Peron je namreč želel nacistične in druge ekstremistične prebežnike izkoristiti; jih po vojni sprejeti v svojo državo in s pomočjo njihovega znanja z različnih področij vzpostaviti premoč Argentine v svetu, ki se je šele pobiral po dveh vojnah. Na ta način so v Argentini pristali številni nacisti, med drugim tudi Adolf Eichmann, katerega je izraelska obveščevalna agencija Mosad v Argentini tudi našla, ga prepeljala v Izrael, kjer so mu sodili in ga usmrtili. Mengele se je takšni usodi sicer uspešno izogibal prek številnih oboževalcev in pristašev, ki so kljub padcu nacističnega režima, še vedno verjeli v vrednote in načrte nacistične Nemčije. Ko je svet počasi spoznaval, kakšna grozodejstva so se dejansko dogajala v koncentracijskih taboriščih, se je lov na pobegle nacistične zločince ponovno okrepil in Mengele je prebegnil najprej v Paragvaj, na koncu pa v Brazilijo. Vse do svoje smrti leta 1979 je ostal v stikih s svojo družino v Nemčiji, umrl pa je za posledicami možganske kapi med plavanjem.
Kot rečeno, vsa našteta dejstva lahko z nekaj kliki najdete na internetu, kar dela to knjigo tako izjemno, pa je način pripovedovanja. Avtor je res dodobra raziskal Mengelevo življenje in delo, tako med vojno, kot tudi v izgnanstvu. Obiskal je kraje, kjer je Mengele po vojni živel. Kljub temu, da je knjiga roman, je večina podatkov zgodovinsko pravilnih, je pa seveda nekaj okraskov, ki delajo roman bolj berljiv. Način pisanja je skorajda poročevalski, ritem je hiter in rahlo nestrpen, da dobiš dober občutek o življenju v nenehnem strahu pred ujetjem. Knjiga je precej surova in neposredna. Življenja ne zavija v celofan; ne prizorov spolnosti, niti dela v koncentracijskem taborišču. Če imate odpor do takšnih tem, to zagotovo ni knjiga za vas.
Kaj mi je bilo pri knjigi najbolj všeč? Zagotovo število informacij, ki jih dobimo in način podajanja le teh. Nikoli prej nisem tako dobro kot sedaj razumela politike po drugi svetovni vojni, predvsem v Južni Ameriki in razlogov za množično izseljevanje vojnih zločincev prav tja. Ogromno izvemo tudi o raznih "postranskih" likih, kot sta npr. Evita in Juan Peron, pa Adolf Eichmann in drugi. Prav tako do te knjige nisem vedela, da je bilo podjetje Mengele (zelo uspešno podjetje, ki je izdelovalo kmetijsko mehanizacijo in je imelo prek 2000 zaposlenih) dejansko v lasti Mengelejevega očeta, kasneje brata in nečaka. Podjetje je po razkritju Mengelejevih grozodejstev zaradi imena prišlo na tako slab glas, da je leta 2011 po 140 letih prenehalo z delovanjem.
Naslednja stvar, ki mi je bila všeč je bilo dejstvo, da Mengele do konca ni mislil, da je karkoli naredil narobe. Po vojni mnogi nacistični uradniki, oficirji ipd. niso vedeli točne razsežnosti holokavsta in so bili mnenja, da se število žrtev giblje tam nekje okrog nekaj deset tisoč. Ko se je začelo govoriti o številki 6 milijonov, se marsikdo s tem ni strinjal in šele, ko je najprej Adolf Eichmann priznal, da je dejansko številka nekako takšna, so bili mnogi osupli. Številni so se tudi sami predali oblasti, se kesali, obžalovali svoja dejanja. Mengele pa ne. Ni zanikal številk, a tudi, ko ga je obiskal sin npr. in hotel od njega izvedeti, če je res delal vsa ta grozodejstva, kot mu jih očitajo, je Mengele sicer vse priznal, a še vedno se ni strinjal, da so to grozodejstva. Še vedno je trdil, da je izpolnjeval ukaze in delal v dobro znanosti in v smer rasne in genske čistosti, ki bi bila za človeštvo koristna. Dejstvo je, da so številna podjetja, predvsem farmacevtska in s področja medicine, v času druge svetovne vojne sodelovala z nacisti in njihove ugotovitve, tudi Mengelejeve, uporabila za razvoj raznih zdravil, posegov, načinov zdravljenja določenih bolezni. Po koncu vojne in razkritju razsežnosti holokavsta, so od sodelovanja odstopila, a dejstvo je, da je za precej napredka na področju medicine, zaslužno prav eksperimentiranje na taboriščnikih med drugo svetovno vojno, ter na proučevanju organov taboriščnikov, ki so jih pošiljali v razne raziskovalne centre. Ne glede na to, da je to moralno seveda sporno, je vendar obrodilo neke sadove in to je bilo vse, kar je Mengele tudi videl. Po mojem mnenju, če bi ga dali na poligraf in vprašali, če je kriv zločinov proti človeštvu, bi Mengele mirno odgovoril z NE in niti ne bi pokazalo, da laže. Tako zelo je bil vse do smrti prepričan, da njegovo početje ni bilo sporno.
Njegovo življenje po vojni je bilo večino časa mizerno, umrl je osamljen in ubog. Kljub vsemu, se dolgo ni vedelo kje in kako je končal in šele leta 1992 so z DNK analizo dokazali, da so posmrtni ostanki brez dvoma njegovi. Mnogi so dolgo po njegovi smrti verjeli, da je še vedno nekje živ in se izmika roki pravice. Tudi, ko si izvedeli, da je nedvomno mrtev, preživeli iz holokavsta in svojci žrtev niso bili zadovoljni z izidom. Zaslužil bi si drugačno smrt. Manj mirno, bolj podobno tistim, ki jih je sam povzročal. Na deset tisoče smrti. A konec koncev, zadnja desetletja svojega življenja je preživel na begu, neljubljen, osamljen, brez pravih prijateljev, v večnem strahu. Ne glede na vse, nekaj pravice je bilo storjene tudi v patetičnih zadnjih letih njegovega življenja. Če ne na tem svetu, pa bodo Mengele in pajdaši še bolj odgovarjali onkraj našega zavedanja. V to vsaj hočem verjeti.
Krasna knjiga, čeprav vam bo dala veliko misliti in morda vzela nekaj spanca.
LP Ajda