top of page
Writer's pictureAjda

Recenzija: Izgubljeni simbol

Updated: Jul 13, 2020

Dana Browna nisem brala že tam nekje od gimnazije, čeprav sem njegove nove knjige ves čas vztrajno kupovala in shranjevala za potem. Enkrat vmes sem začela z branjem Izgubljenega simbola, pa me je potem ne vem zakaj minilo, najbrž nisem imela časa. Zdajle imam malo več časa... pa me je tudi minilo.


Knjiga št. 15 od 25

Dan Brown - Izgubljeni simbol

Ocena: 3 od 5

Najprej, da razčistimo nekaj. (Bila) sem dost velika fenica Dana Browna. Do te mere, da sem že kot dijakinja s štipendijo kupila trdo vezano Da Vincijevo šifro, kar ni mal denarja. Prebrala sem jo sigurno vsaj petkrat in požrla vse, kar mi je avtor serviral. Enako, samo z manj re-readov sem kupila tudi Angele in demone, pa Ledeno prevaro sem tudi požrla. Digitalna trdnjava mi ni dišala že zaradi tematike, potem je imel pa Brown malo pavze in tukaj se je naredila tista nepremostljiva razdalja med nama. Izgubljeni simbol sem torej vzela v roke po sigurno 10 letih odmora od Brownovih knjig in... Meh.


Dajmo najprej razčistit. Ocena 3 je zelo velikodušna. Edini razlog zakaj ni nižja je ta, da bi bil v družbi res crappy knjig in tega si kljub temu Brown ne zasluži. Najprej sama zgodba. Robert Langdon je povabljen v Washington, na povabilo prijatelja Petra Solomona, ki je eden izmed najvišjih predstavnikov prostozidarstva. Langdon naj bi v Kapitolu predaval a, ko pride tja, ni tam nobenega občinstva, prireditve... Ugotavlja, če je kateri del sporočila narobe razumel, nato pa se v središču Kapitola pojavi skrivnosten predmet. Starodavni simbol - roka resnice. Neznanec, ki mu je ugrabil prijatelja zahteva, da Langdon razvozla starodavno skrivnost, če želi videti prijatelja živega.


Popolnoma v stilu Dana Browna se skozi zgodbo prepletajo različni vidiki, različne zgodbe. Najprej seveda Langdonova, potem zgodba ugrabitelja, zgodba direktorice CIE, zgodba Solomonove sestre... To je Brownovim romanom vedno dodalo tisto hitrost, dinamiko zaradi katere si kot vihar listal skozi strani in požiral knjigo. Tokrat pa mu je po mojem mnenju uspelo veliko slabše. Ideja romana je v samem bistvu čisto Brownova; pač išče se nek simbol, šifra, starodavni artefakt, s katerim bo Langdom razvozlal skrivnost, ki bo vse spremenila. Le, da se namesto na iluminate ali na sveti gral, tukaj avtor osredotoči na prostozidarje.


Vse bi bilo lahko veliko bolje izpeljano. Prav na google sem šla gledat, koliko časa je imel Brown za pisanje te knjige. Šest let. ŠEST LET! Najdlje od vseh knjig smo čakali prav to. Torej nima nobenega izgovora, da ga je preganjal rok za oddajo. Mogoče ga je preganjalo kopnenje denarja na bančnem računu, pa tudi tukaj mislim, da si je z da Vincijevo šifro kar lepo postlal. Knjiga se zdi istočasno prisiljena, "rushed" in dolgočasna. Dogajanje poteka v le 12 urah, zdi se pa, da se vleče veliko dlje. Ne vem sicer, kako bi mi bilo, če bi ponovno prebrala da Vincijevo knjigo, a nekje na polovici mi je šlo že res na živce to avtorjevo stalno puščanje stvari v zraku. Npr., že 50 strani bereš o tem, da išče neki besedo, končno jo najde in poglavje se konča: "Izpisala se je beseda." PIKA. In potem bereš 20 strani čisto ene druge stvari, da se spet vrneš k tej besedi, ki ti jo še sigurno kakih 10 strani ne izda, preden končno pove. Štekam, on pušča poglavja na "cliffhangerjih" ampak, če mene vprašaš le daljša knjigo, ki ima 500+ strani, lahko bi jih pa imela pol manj.


Zavedam se tudi, da je Brown zdaj postal kar nekakšen samooklicani mistični zgodovinar. Pripoveduje neke legende, najde neke pripadajoče stvari v pravi zgodovini, v otipljivem svetu in ljudje mu jejo iz roke. Ne vem, ali sem od da Vincijeve šifre do Izgubljenega simbola toliko odrasla, da mi je to meh, ali pa on več ne proda idej. Res je, da o prostozidarstvu ne vem praktično nič, a tudi o svetem gralu in iluminatih nisem, pa so me zanimali, prostozidarstvo me pa čisto nič oziroma me zaradi te knjige kvečjemu manj kot prej. Preveč je teh Langdonovih predavanj, naštevanj dejstev...


Enostavno knjiga ne steče pa konec. Ker vedno dopuščam možnost, da pač jaz nisem bila prave volje oziroma se je moj okus spremenil, sem šla googlat splošno oceno te knjige, a se kar sklada. Je med najslabše ocenjenimi Brownovimi knjigami, še slabše ocenjena pa je Inferno, ki je naslednja knjiga. Hmm... očitno bo spet preteklo 10 let, da vzamem Dana Browna v roke. Pa ne bi bila tako kritična, če mi ne bi bila res muka. Dejstvo je tudi, da sem knjigo brala cel teden. Po 10, 20 strani na dan... nazadnje 350 strani v enem večeru, ker sem hotela, da je konec in zaključim z njo.


Dost bed.

LP

262 views0 comments

Recent Posts

See All

コメント


bottom of page