Danes je svetovni dan knjige in kot nalašč, sem ravno na današnji dan dokončala Jezero, avtorja Tadeja Goloba. Golobovo Jezero je še ena od tistih knjig, ki sem jih kupila kmalu po izidu zaradi vse te priljubljenosti in pompa, a me je kot že večkrat ravno ta pomp odvrnil od takojšnjega branja. Res težko berem knjige, ki me gledajo z vseh spletnih strani, revij, televizije. Ne zaradi česarkoli drugega, ampak ponavadi mi to ustvari nek pritisk in neko prisiljeno dolžnost, da ti je knjiga všeč, ker je pač uspešnica. Večinoma raje počakam, da hype malo mine in knjigo preberem v miru in neobremenjena.
V času karantene je torej končno prišla na vrsto in seveda se zavedam, da sem totalno "late to the party" saj imam poleg Jezera na polici tudi že Leninov park in Dolino rož. Ja, spet sem grešila in kupila knjige vnaprej, preden sem sploh ugotovila ali mi stil pisanja sploh ustreza. Ups!
Knjiga št. 21 od 25
Tadej Golob - Jezero
Ocena: 3.5 od 5
Kot je po oceni vidno, me knjiga ni ravno vrgla na zadnjo plat, a ne prenaglite se v prepričevanju, da je knjiga pa res zelo dobra, kajti ta ocena je nekako takšna, kot tistih 3,6 v Chernobylu: Not great, not terrible. Najprej naj povem, kot sem že večkrat, da ocena posameznika ni nikakršen napad na tiste, ki menijo drugače. Na tiste, ki jim je bila knjiga všeč več ali manj. Na percepcijo posameznega dela vpliva več dejavnikov. Ne le preference kar se tiče žanra, ampak tudi trenutno razpoloženje in mnoge osebnostne lastnosti. Sama naprimer potrebujem res precej dogajanja oziroma vsaj neko dinamiko, da me knjiga potegne vase. Razvlečene dolge zgodbe mi ne prijajo in rada imam knjige, ki mi dajo mislit.
Kje sem imela torej probleme z Jezerom? Knjiga je dokaj dolga za kriminalko, ne pa spet preveč. Na 520 straneh se odvije kriminalna zgodba, ki se dogaja v Bohinju, kjer iz jezera potegnejo obglavljeno truplo mlade ženske. Skozi zgodbo se glavni junak Taras Birsa sooča z nemočjo ob pomanjkanju dokazov in neuspešnemu sledenju že tako malo številčnim namigom. Poleg tega dobi v ekipo novo mlado sodelavko. Ravno v zvezi s Tino je kar nekaj težav, vsaj po mojem mnenju. Vesela sem bila, da je v kriminalki končno v ospredju nek ženski lik, a ne... Tudi v tem primeru je Tina po klišejsko lepa, mlada, seveda še neuka, ves čas sledi svojemu mentorju in kakopak z njim skoči tudi med rjuhe. Seveda je on poročen in seveda je zasedena tudi ona. Ampak hej, itak so vsi policaji, zdravniki... kurbirji? Ne? Potem je ta knjiga podala napačno sporočilo. To sta dva klišeja, ki sta se mi malo zataknila v grlu; podoba ženske sodelavke in seveda ta pregovorna nezvestoba med določenimi poklici. Kaj okrog tega je res ali ni ne bomo razpravljali, ampak uporaba le teh idej je malo poceni.
Še ena težava, ki sem jo imela z Jezerom je tempo pisanja. Če ste si ogledali kakšen del serije (tako dolgo sem odlašala z branjem, da so še serijo prej posneli...), ste najbrž zaznali tiste dolge tišine, zamaknjenost v megleno pokrajino, čakanje na naslednji korak... Ki seveda doda neko dramatično vrednost tako seriji, kot tudi knjižni predlogi, a zame osebno je tega malce preveč. Preveč nekih retrospektiv, preveč opazovanja, preveč slepih ulic, ki jih ima ta preiskava. AMPAK v resničnem življenju preiskave vendar ne potekajo tako filmsko hitro kot na televiziji in mi je čisto ok, da smo zaznali tisti gnev in nemoč, ki jo čutijo preiskovalci, pa seveda pritisk medijev, svojcev, javnosti. Kljub temu se mi zdi, da se je konec razpletel malce preveč na hitro in malo preveč enostavno. Kljub temu pa se mi niti sanjalo ni kakšen konec dejansko bo! Kar pa je velik plus za avtorja.
Pa k dobrim stranem. Res se mi zdi dobro, da je zgodba postavljena v domače kraje, pa ne v Ljubljano ampak na Gorenjsko. Ti kraji so mi izredno blizu in pri srcu, zato sem bila vesela vsakega opisa kraja in ljudi, ki tam živijo. Dobro se mi je zdela predstavljena ta povezanost domačinov. "Naša ni. Bi vedl, če bi kšna mankava!" In seveda tista mi - vi retorika. Delitev na domačine in vikendaše, ki pridejo in počnejo bohvekaj. Predvidevam, da bi v večini slovenskih vasi preiskava umora potekala precej podobno. Naša ni! Dobro se mi zdi tudi, da kljub že omenjeni nezvestobi, se vseeno celotna zadeva ni obrnila v totalno mačistično smer. Sem jo po***al in zdaj dalje. Ne. Pokaže tudi drugo stran. Avtorjevo bitko s samim sabo, s svojimi mislimi, hotenji, svojimi moralnimi načeli. Pokaže tudi prepotrebno realnost forenzičnih in drugih preiskovalnih procesov, ki so prek tv serij že tako olepšani in idealizirani, da se še zavedamo ne, kako dolgotrajni in zapleteni ti postopki so.
Še najboljša stran te knjige pa je, da kljub temu, da sem jo brala kar dolgo (če bi imela več volje za branje na splošno bi najbrž z njo opravila hitreje, ni vsa krivda na sami knjigi), mi je bila na koncu vseeno všeč. Vsekakor bom prebrala tudi nadaljevanja, ne pa najbrž kmalu. Kljub temu je knjiga precejšen zalogaj, sploh, če ti sam stil ni povsem pisan na kožo. Kot že rečeno, to pa je stvar osebne preference.
LP Ajda
PS: Zahvaljujoč seriji katero sem le bežno ošvrknila s pogledom, sem imela na srečo ves čas v vlogi Tarasa Birse Sebastjana Cavazzo. Zato sem tist delček v katerem avtor opisuje kako je Birsa neprivlačen moški, raje malo preskočila in si dovolila obdržat v mislih sliko iz serije. :)