Spet ena od tistih knjig, za katere ne vem, če veljajo, saj šteje le 100 strani. A se spet tolažim, da se pač kompenzira s tistimi, ki štejejo kakih 5x ali 6x toliko tako, da naj mi bo! Tole knjižico sem prebrala v slabi uri, zvečer pred spanjem. Včeraj je bil en čuden dan in večer in nikakor nisem mogla zaspat. Iskala sem nekaj lahkega za branje, saj je bila knjiga Kljub vsemu reci življenju DA! precej miselno zahtevna in po takšni knjigi se mi ponavadi prileže kaj malce lažjega. In v roke sem vzela tole zgodbo.
Knjiga št. 23 od 25
R. J. Palacio: Julianova zgodba
Ocena: 4 od 5
Julianova zgodba je nekakšna spremljevalna zgodba h knjigi Čudo. Sama nisem ravno velika ljubiteljica "spinoffov" ker se mi velikokrat zdi, da gre le za dodaten zasluženje na račun že uspešne zgodbe. Knjigo sem kupila iz enega samega preprostega razloga; ker je bilo obljubljeno, da ima podpis od Boštjana Gorenca - Pižame, on je pa men itak prevajalski in pisateljski car, kar se tiče tega časa. No knjiga z avtogramom vred je tudi prišla in čakala na polici na boljše dneve. In njeni boljši dnevi so prišli na moj malo slabši dan. :)
Knjiga se začne... solidno ampak malo "meh." Pač cela poanta te knjige je, da izvemo zgodbo, ki jo že poznamo iz knjige Čudo, še z gledišča Juliana. Če se spomnite, to je tisti priljubljeni deček, ki pravzaprav najbolj greni Auggiejevo življenje na Becherjevi osnovni šoli. Z eno besedo, Julian je tipičen "Bully" in v tej knjigi izvemo njegovo plat zgodbe. Prve strani torej so bile malce vprašljive, sploh v smislu: A pa bomo izvedeli kaj novega? In smo!
Knjiga je seveda namenjena mlajšim bralcem, a meni kot učiteljici, je bilo zelo zelo všeč, da je končno predstavljen tudi lik "nasilneža" ne le z vidika njegovih dejanj, ampak tudi ozadja le teh. Zelo hitro nam namreč postane jasno, da noben otrok ne postane nasilnež sam od sebe in, da zelo veliko nanj vpliva tudi vedenje staršev. Na primeru Juliana je bilo namreč zelo lepo prikazano vedenje staršev, ki se v teh časih v šolah vse večkrat pojavlja. Predvsem mama ga je prekomerno ščitila in prevzemala njegovo odgovornost, se prepirala namesto njega tudi, ko to ne bi bilo potrebno. Opisano je tudi, kako je bilo to otroku neprijetno, da mu niso bile všeč mamine "scene," ki jih je delala. Kljub temu, da Julianu takšno vedenje mame ni bilo najbolj všeč, pa je to vseeno povzročilo, da ni sprejel nobene odgovornosti za svoja dejanja. Ko je bil za 2 tedna izključen iz šole, ker je Auggieju pošiljal nesramna sporočila na katerih je pisal celo, da naj umre in podobno, sta starša zavzela tipično obrambno držo. Grozila sta z upravnim odborom, fanta izpisala, šolo tožila. Fant je tako namesto ene dobre življenjske lekcije, spet dobil potuho in ni do svojih dejanj čutil nobene odgovornosti in nobenega obžalovanja. Po koncu šolskega leta preživi počitnice pri babici v Parizu, ki pa mu z izkušnjo iz svoje mladosti končno da neko lepo življenjsko lekcijo.
Knjiga je res kratka, a menim, da se lahko iz nje tako otroci, kot tudi njihovi starši marsikaj naučijo. Še enkrat naj pohvalim prevod Boštjana Gorenca, res mi je všeč njegov stil, saj res dobro pričara razpoloženje neke knjige, posameznega odlomka... Npr. prevod govorice francoske babice, ki je mešala francoščino in angleščino, je bil tako dober, da je z delitvijo slovenskih besed, dopisanimi naglasi ipd. dosegel to, da sem tekst v glavi brala prav s francoskim naglasom. :) Res še en primer dobrega prevoda. Kljub temu, da kot že rečeno nisem ljubiteljica spin-offf-ov, pa tegale priporočam v branje vsem, ki ste prebrali Čudo!
LP Ajda