Zna bit, da bo Adam Kay avtor, čigar največ knjig sem prebrala v letu 2020. Pravzaprav se na prvem mestu stiska skupaj z J. K. Rowling, saj sem prebrala prve tri dele sage o Harryju Potterju (4. del se ravno bere), potem pa sledijo Margaret Atwood, Jakob J. Kenda, R. J. Palacio in Sebastian Fitzek s po dvema prebranima knjigama. Kay se od ostalih avtorjev s tega seznama razlikuje predvsem po žanru, saj so od vseh ostalih knjig, ne glede na to, da so žanrsko povsem različne, njegove najmanj resne in najbolj lahkotno branje. Ne glede na to, da se kdo s tem zagotovo ne bi strinjal, saj črni humor res ni za vsakogar. Je pa njegova tretja knjiga, Kay's Anatomy od prvih dveh povsem drugačna.
Knjiga št. 64
Adam Kay: Kay's Anatomy
Ocena: 4/5
Kay's Anatomy, kot že rečeno tretja knjiga Adama Kaya, se od prvih dveh uspešnic britanskega avtorja razlikuje v več pogledih. V prvi vrsti ta knjiga ni dnevnik. Že pri recenziji prazničnih dnevniških zapisov s s slovenskim naslovom Sveta noč, zgaran na moč, sem omenila, da se mi zdi, da je bilo morda dnevniškega formata dovolj oziroma, da se je avtor v v tej obliki rahlo izpel. Ne glede na to, da je bila knjiga kljub temu berljiva in zabavna, bi tretjo takšno knjigo najbrž brala že s precej manj veselja. Materiala pač na neki točki zmanjka in vesela sem, da se je tokrat avtor odločil za drugo strategijo.
Šele, ko sem začela z branjem sem ugotovila, da je knjiga pravzaprav namenjena otrokom. Glede na to, da je kar zajetna (ima dobrih 400 strani) bi bila prav lahko tudi za odrasle, sploh pa, če vzamemo v račun, da je anatomija človeškega telesa tista tema, o kateri sicer nekaj vemo, a v veliki večini povsem premalo. Ne glede na prvotno presenečenje, sem se odločila z branjem nadaljevati in garantiram vam, da boste tudi kot odrasla oseba v tej knjigi uživali in marsikaj odnesli od nje.
Knjiga govori seveda o anatomiji človeškega telesa in obdela praktično vse organe, sisteme, funkcije... Nekatere bolj, druge manj podrobno, gre pa predvsem na razumevanje delovanja človeškega telesa, kar mi je še posebej všeč. Pri tovrstni literaturi se mi mnogokrat zdi, da avtorji preradi naštevajo neke strokovne izraze in nimajo prave mere pri tem, kaj je za laičnega bralca, predvsem za otroka, še zanimivo in razumljivo. Kay ima pri tem odlično mero med prijaznostjo in dostopnostjo na eni, ter strokovnostjo in poučnostjo na drugi strani. Vedno pove strokoven izraz in poimenuje stvar še "po domače," da je bralcu blizu, če pa želi pa lahko poizve o določeni stvari še več. Seveda ne more iz svoje kože in je tudi pri tej knjigi na trenutke kar precej "nagravžen" s čimer se pohvali tudi na naslovnici knjige, zato nas to dejstvo vsekakor ne sme presenetiti. In ker je knjiga vseeno otroška, pričakujte, da so smrkelj, prdec in bruhanje eni od glavnih akterjev v pripovedi.
Knjiga je opremljena z izredno duhovitimi ilustracijami Henryja Pakerja, ki bi bile že same po sebi odličen material, tudi za odrasle oziroma morda včasih še bolj za odrasle, saj so nam določene šale bolj razumljive in na različnih nivojih, kot pa otrokom. Nekatere šale se skozi knjigo ponavljajo in se kot odrasel mogoče že malo naveličaš, vendar je treba na stvar pogledati skozi otroške oči in kot otroku, bi mi bilo najbrž vse noro smešno.
Vsekakor knjiga, za katero upam, da jo bodo prevedli v slovenski jezik in bo imela tudi dovolj dober marketing, da ne bo le še ena na kupu otroških knjig o človeškem telesu.
LP Ajda