top of page
Writer's pictureAjda

Recenzija: Kljub vsemu reči življenju DA

Updated: Jul 13, 2020

Pred vami je še ena izmed serije mojih s petico ocenjenih letošnjih branj. Še ena od knjig, ki bo ostala z mano in prva od s 5 ocenjenih knjig, ki je stvarna literatura. Avtor Viktor E. Frankl je ustanovitelj t.i. tretje dunajske šole psihoterapije oziroma logoterapije. Nekaj več o tem kasneje, ampak čisto na začetku le en disclamer. Če vas psihoterapija ne zanima, to ni knjiga za vas. Vsaj zadnja četrtina knjige ne. Knjiga se res veliko posveča tovrstni tematiki, predvsem pa soočanju s travmo in trpljenjem. Torej, če to ni eno od vaših interesnih področij, vam najbrž ne bo všeč. Podnaslov knjige je Psiholog v koncentracijskem taborišču. Če vas zanimajo sama koncentracijska taborišča in poročanja preživelih, prav tako to najbrž ni knjiga za vas. Sicer se precej izve o stanju v taboriščih, a bolj z vidika psihe, samega doživljanja taboriščnikov. Tisti, ki iščete senzacionalne pripovedi in kakšne zelo romantične zgodbe o preživetju, pač niste na pravem mestu. Je pa na srečo tovrstne literature dovolj, da se najde kje drugje kaj primernejšega za vas.


Knjiga št. 22 od 25

Viktor E. Frankl - Kljub vsemu reči življenju DA

Ocena: 5 od 5

Najprej naj povem, kako sem sploh prišla do te knjige. V branje mi jo je predlagala oseba, že ve kdo je, ki me tako strašljivo dobro pozna in razume, da nisem niti malo dvomila v to, da mi bo knjiga všeč. Seveda ne le, da mi je bilo všeč, knjiga pokrije marsikatero od tem najinih razmišljanj in pogovorov, zato mi je bila še toliko blizu. Zato še enkrat hvala za predlog. You know me so well! ;) Pa sej veš!


Zdaj pa h knjigi. Naslov in še posebej podnaslov knjige sta dovolj zgovorna, da je enostavno ugotoviti temo. Dr. Frankl je bil Avstrijski nevrolog, ki je bil v času druge svetovne vojne odpeljan v koncentracijsko taborišče. Najprej v Auschwitz, nato pa v druga manjša taborišča. V knjigi opisuje ne le svojo izkušnjo in osebno doživljanje taborišča samega, ampak tudi doživljanje holokavsta skozi oči psihologa oziroma psihoterapevta. Govori o psiholoških procesih, ki so se v taboriščnikih odvijali ob sprejemu v taborišče, med samim bivanjem tam in po izpustitvi oziroma osvoboditvi taborišča.


Zdi se mi, da je knjiga kot nalašč za branje v teh časih. Kljub temu, da se trenutna situacija ne more nikakor primerjati z grozotami druge svetovne vojne, lahko potegnemo številne vzporednice predvsem v doživljanju obeh kritičnih obdobij zgodovine. Prvo vzporednico sem opazila že pri obupu zaradi nedoločljivosti trajanja krize. Tako kot taboriščniki niso vedeli koliko časa bo trajala njihova vključenost v taborišče, tako mi ne vemo, koliko časa bodo trajale omejitve in ukrepi v zvezi s koronavirusom. Ne glede na razsežnost težav, ki so v našem primeru vsekakor zanemarljive, saj smo siti in na toplem, ta nevednost glede trajanja krize oziroma nezmožnost pričakovanja konca le te, vzbuja v ljudeh izredno veliko stisk.


Drug zelo zanimiv pojav, ki ga opisuje avtor v zadnjem delu knjige, je zame bivanjska praznina. To je odsotnost hitenja, naglice in razgibanosti. To praznino lahko začutimo med predolgim dopustom ali bolniško odsotnostjo, ob odhodu v pokoj, ali pa sedaj, ko smo prisiljeni biti doma. Odvzem nekega namena, nekega stalnega lovljenja rokov in sledenja urnikom, lahko pripelje do številnih stisk. Kaj šele, če ne veš, če se bo tvoje življenje sploh kdaj vrnilo v stare tirnice.


Poleg določenih pojavov, ki jih lahko opazimo v teh časih in tudi sicer vsak pri sebi, mi je bilo zelo zanimivo opazovanje vedenja paznikov, ki so včasih izhajali tudi iz vrst taboriščnikov in so bili nemalokrat celo bolj okrutni, kot sami oficirji, ki so vodili taborišča. Na drugi strani so bili tudi med vodjami taborišč ljudje, ki so na skrivaj za taboriščnike naredili nemalo dobrega in izkazali veliko več človečnosti, kot kakšen od avtorjevih sotrpinov. Opisoval je tudi porajajočo se razdražljivost in pa tudi vpliv duševnega zdravja na dejansko telesno zdravje. Avtor je opazoval škodljivost neizpolnjenih pričakovanj. Za primer je dal sojetnika, ki je sanjal, da bo na določen datum osvobojen. Ko se je datum bližal in osvoboditve ni bilo na obzorju, je od razočaranja tako zbolel, da je en dan kasneje umrl. Ko človek obupa nad svojim življenjem, tudi življenje obupa nad njim.


Zadnjih 50 strani je namenjenih logoterapiji, ki izhaja ravno iz zgoraj napisanega. Logos pomeni namen in logoterapija je veja psihoterapije, ki se ne ukvarja toliko s preteklostjo in njenim vplivom na sedanjost, ampak s človekovo prihodnostjo. Avtor je ugotovil, da ko človek ve s kakšnim namenom živi, dobi njegovo življenje smisel. Na tak način dobi smisel tudi trpljenje. Med jetniki je skušal razširiti neko namen, cilj za prihodnost pri vsakemu od njih. Npr., če bo (po)trpel, bo morda nekoč v prihodnosti spet srečal svoje domače, se vrnil na svoj dom. Če trpljenje nima namena, potem ga nima tudi preživetje samo. Zato je treba cilje in smisel življenja iskati bolj dolgoročno. Avtor je opisoval jetnike, ki so imeli v glavi idejo, da bodo do božiča doma in v tistem času je bil ogromen porast smrti. Njihov cilj se ni uresničil in z odsotnostjo smisla za vso to trpljenje, ki mu očitno (še) ne bo konca, je padel tudi imunski sistem jetnikov, ki so v kratkem času podlegli raznim boleznim ali izčrpanosti. Seveda se ustavi tudi ob stiskah jetnikov, ki so po izpustitvi ugotovili, da cilja, ki so si ga postavili in jih je gnal naprej, ne bodo nikoli dosegli. Da ni več doma, domačih... Takrat je nastalo nešteto stisk in spet je moral človek najti nov smisel življenja. Cela ideja torej temelji na tem, da v življenju najdeš smisel, nek namen zakaj živiš, zakaj morda v tem trenutku tudi trpiš.


Knjiga je res zanimiva, bi pa mogoče rekla, da če vas psihoterapija kot taka z znanstvenega vidika ne zanima preveč, preberite prvih 120 strani in zadnjo četrtino izpustite, ali le preletite. Zadnji del je res napisan bolj strokovno in morda širši javnosti ni tako zelo berljiv.


Iz knjige boste zagotovo povzeli osnovno sporočilo, ki ga najdemo že na naslovnici. Recite življenju DA. Da lepemu dnevu, vetru v laseh, soncu na vaši koži, pogledu na lep sončni zahod ali na cvetoče drevo. Iščite smisel in srečo v majhnih stvareh. V časih, ki jih preživljamo trenutno, je to za vse nas velik izzivi.


LP Ajda


PS: Edina slaba stvar te knjige je res precejšnje število slovničnih napak. Razumem, da se zgodi kak zatipk pri pisanju, a v zadnjem času sem pri kar nekaj knjigah opazila več napak, napačno postavljene besede, manjkajoče končnice, ločila, skupaj pisane besedne zveze, ki se sicer pišejo narazen. Ne, da bi bila rada pikolovska, ampak s tem se dela avtorju velika krivica.





285 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page