Knjiga Marka Radmiloviča me je mikala kar nekaj časa, saj sem jo redno opažala na družbenih omrežjih in mnenja so vedno obetala res veliko. Postala je predzadnja prebrana knjiga v letu 2020 in zasedla okroglo številko; 70. prebrana knjiga v tem letu. Ker je bilo vmes silvestrovo, tale recenzija prihaja z malo zamude, a nič ne de. So se vsaj vtisi strnili v neko celoto, ki jo zdaj lahko podelim z vami.
Knjiga št. 70
Marko Radmilovič - Kolesar
Ocena: 3,5/5
V pripovedi spremljamo Krepsa; tipičnega predstavnika apatičnih ljudi srednjih let, ki ima v življenju na videz vsega dovolj, le motivacije in želje po spremembah na bolje ne. Ko si naš protagonist, učitelj zgodovine na srednji šoli, kupi kolo, si ne predstavlja, da bo poleg njegove lastne neodločnosti med njega in njegovo oh tako želeno rekreacijo, posegel tak konglomerat zapletov, aretacij, skrivnosti in spoznanj. Njegov dodatni zaslužek namreč predstavlja vodenje zgodovinskega krožka v domu upokojencev in, ko mu nekega dne oskrbovanec Tomazzini v roke stisne ključ, naslednje jutro pa ga najdejo mrtvega in z odrezano roko, se Krepsovo življenje postavi na glavo.
Knjiga je zasnovana kot kriminalka, a ima ogromno komičnih elementov. Sploh prvi del knjige je res smešen, skoraj meji na satiro in me v mnogih pogledih spominja na Godlerjev Casino Banale. Avtor ima živahen in navihan način pisanja, a žal se ta pozitivna lastnost rahlo razvrednoti z nekaj drugimi pomanjkljivostmi. V knjigi je veliko število oseb, katerim se zgodi še večje število dogodkov. Kot rečeno, podobno kot v Casino Banale se tudi tu glavnemu junaku v kratkem časovnem obdobju zgodijo res neverjetne stvari, le da se mi zdi, da je bilo v primeru Kolesarja zapletov preveč. Zapleti, tudi tisti na pogled malce za lase privlečeni, so meni povsem sprejemljivo pripovedno sredstvo, dokler avtor z njimi ne pretirava do te mere, da bralcu ni več povsem jasno kaj se dohaja in na čem je sploh fokus celotne pripovedi. Meni se je pri Kolesarju to nekje na sredini knjige vsekakor zgodilo, saj je bilo zgodb in rdečih niti toliko, da so se mi enostavno zavozlale v vozel, ki sem ga komaj znala razvozlati.
Kljub temu knjiga ni slaba. Daleč od tega. Morda bi mi bila celo precej všeč, če ne bi prej prebrala Godlerjeve knjige, ki ubere podobno pot, le da je izpeljava precej bolj elegantna in razumljiva, čeprav nič manj zapletena. Jezik pisanja mi je izredno všeč, branje je teklo hitro in se mi ni vleklo v smislu, da bi bila zgodba dolgočasna, le vsebinsko morda za moj okus ne bi bilo čisto nič narobe, če bi avtor pripoved vendarle malce oklestil nepotrebnih dogodkov in zapletov. Še ena stvar, ki mi je bila res všeč je to, da Beletrina vedno da iz rok kvaliteten izdelek; tako z vidika lekture, kot same grafične podobe, kvalitete tiska, vezave... morda se komu zdi to postranskega pomena, a ko bereš res veliko, kmalu začneš opažati kako moteče so lahko slovnične napake, neenakomerna poravnava besedila, slaba vezava ipd. Na tem področju je Beletrina res en razred nad marsikatero drugo založbo.
Ne bi rekla, da me je knjiga razočarala saj, kot že rečeno, res ni slaba. Morda sem šla v branje z malce previsokimi pričakovanju ali pa preveč utrujenimi mislimi, da mi je bilo dogajanja vendarle preveč. Vsekakor pa še ena na kupčku knjig slovenskih avtorjev, ki sem jih prebrala v tem letu. Vesela sem, da jih odkrivam vedno več.
LP Ajda