Knjiga, ki je postala svetovna uspešnica je pri @knjigarna_felix v @knjigameseca izšla tudi v slovenskem prevodu. Takoj sem naročila knjižno škatlo, saj me res zanima, če je knjiga vredna pompa in kakšen je prevod.
Knjiga št. 17/100
Coleen Hoover - Konča se z nama
Ocena: 5/5
Zgodba govori o Lilly Blossom Bloom (ja, vem!), ki je od staršev poleg obupnega imena, dobila tudi zapuščino družinske travme. Tule bo edini kvarnik, ki pa ga je potrebno napisati že zaradi "trigger warning-a" ⚠️ Lillyjin oče je bil do mame vedno nasilen in Lilly mami zameri, da ni nikoli odšla in se postavila zase. Očetu pa poleg grozodejstev, ki jih je vršil nad mamo, Lilly zameri tudi to, kako se je zaradi njega končala zgodba z njenim prvim fantom - Atlasom. S to zapuščino se odpravi v samostojno življenje in, ko spozna Ryle-a, čednega nevrokirurga, ki deluje predober, da bi bil resničen, je Lilly odločena, da materinih napak ne bo nikoli ponavljala. A žal kmalu ugotovi, da je partnersko nasilje veliko kompleksnejša stvar, predvsem pa tema, o kateri je lažje razpravljati od zunaj.
Je to popoln roman? Ne. Ima dobršno mero klišejev, začenši z imeni likov, ampak vse to z lahkoto oprostim. Zakaj? Ko govorimo o tako težkih temah so tudi knjige večinoma izredno težke in skorajda neprijetne za branje. Coleen Hoover je uspelo težko tematiko zapakirati v (na prvi pogled) lahkotnejšo zgodbo, ki bralca takoj potegne vase in ti nekje na polovici začne kazati temačne nianse razmerja, ki ga spremljamo od samega nastanka. Nekateri kritiki so avtorici očitali nezdrav odnos protagonista do glavne junakinje, a se mi zdi, da so ti ljudje pravzaprav popolnoma zgrešili poanto samega romana. Včasih, ko nam je kdo všeč, ko nas privlači, ga imamo radi, marsikatero toksično stvar vidimo kot simpatično, seksi ali pa v najboljšem primeru neškodljivo. In ravno to, da je določene zelo toksične stvari uspela avtorica spisati na način, da jih "kupimo" kot seksi in romantične, nam kaže kako hitro lahko spregledamo opozorilne znake, ko smo v razmerje investirani z močnimi čustvi.
Avtorica nam določene like velikokrat opiše zelo idealizirano, romantično, išče izgovore za njihovo početje v opisu težkih preizkušenj iz preteklosti in tudi to je stvar, ki ji jo očitajo, saj naj bi želela s tem z bralcem čustveno manipulirati, da bi določena toksična dejanja lažje spregledali. Ampak točno to je življenje! Velikokrat za ljudi, sploh, ko jih sami želimo videti v boljši luči, iščemo opravičila, izgovore, se nam smilijo, skušamo razumeti.. kritičen bralec bo torej te pisateljske prijeme zlahka razumel. Problem tega romana je, da ga je avtorica napisala po lastnih izkušnjah (več o tem pove na koncu knjige) in čeprav je na splošno znana po tem, da piše sicer lahkotnejše romane, ki nosijo močno sporočilo, je to prva knjiga kjer se dejansko čustveno poveže z zgodbo in želi ljudem podati neko sporočilo. In zdi se mi, da ji je to odlično uspelo. Ravno z istočasnim opisovanjem grozovitih dejanj in opravičevanjem oseb, ki jih počno, se šele zmoremo vživeti v vlogo žrtve teh dejanj in dejansko dojamemo, da stvar ni nikoli črno-bela. Da vprašanje ostanem ali grem ni lahko in, da lahko nekoga istočasno ljubiš in sovražiš.
Roman zagotovo ni nek literarni presežek a jaz vedno trdim, da ti nič ne pomaga, če imaš močno sporočilo, podaš pa ga na tako zatežen način, da se povprečen bralec ne prebije do njega. Hooverjeve odlično predstavi čustvene bitke, ki jih bijejo žrtve nasilja, težke odločitve in predvsem vse nianse zgodbe, ki nikoli ni enolična. Vsekakor odličen roman, ji ga toplo priporočam bralcem, ki vedo kaj držijo v rokah. Žal opažam, da še vedno veliko ljudi prične z branjem z mislijo, da v rokah držijo neko lahkotno romanco, kar pa to vsekakor ni. In kar se tiče prevoda? Nič me ni zmotilo pri prevodu samem, je pa pri knjigah te založbe vedno več nekih zatipkov in slovničnih napak, česar pa ni kriva prevajalka, niti avtorica, zato to pri končni oceni oprostim.
LP
Ajda
