Večkrat sem že povedala, da vojna tematika ni med mojimi najljubšimi, pa vendar mi večkrat pride pod roke. Morda je vzrok to, da je več kot očitno ta tema še vedno dovolj priljubljena, ali pa nam bralcem čustveno, pa tudi zgodovinsko v končni fazi, dovolj blizu, da o njej radi beremo. Redko katera zgodba se mi še zdi dovolj izvirna, da bi povedala nekaj novega - kar ne pomeni, da so te zgodbe slabe, le tema je bila obdelana že res velikokrat. Kradljivka knjig pa je eno od del, ki je s svojim inovativnim pristopom res ponudila povsem drugačno bralno izkušnjo.
Knjiga št. 58/70
Markus Zusak - Kradljivka knjig
Ocena: 4/5
Zgodbo o Liesel - kradljivki knjig, nam pripoveduje Smrt. Ta ista Smrt, ki je imela v vojnih časih tako veliko dela. Z Liesel se pobliže sreča že v rosnih letih, ko Liesel in bratca njuna mati pelje v rejniško družino in bratec že na vlaku umre. Po pogrebu Liesel opazi predmet, ki je grobarju padel iz žepa in tako ukrade svojo prvo knjigo. Kljub tragičnemu začetku in večnem hrepenenju po biološki materi, Liesel najde skrbno mati v Rosi Hubermann in ljubečega očeta v njenem možu Hansu. Negotovim časom navkljub, ji skuša očka polepšati dneve tako, da jo uči brati in pisati, ter ji igra na harmoniko in kmalu Liesel apetit po branju pripelje do kraje naslednjih knjig. Nedolžna zgodba o nenavadni deklici in njeni neobičajni družini se zaplete, ko se razplamti druga svetovna vojna, sredi katere Lieselina družina - nemška družina, v svoji kleti skrije Juda Maxa.
Pretresljiva in nenavadna pripoved o tem, da nikoli, NIKOLI v nobeni situaciji stvari niso črno-bele. Všeč mi je, da se vendarle najdejo tudi knjige, ki govorijo s strani Nemškega naroda, ne le s strani običajnih žrtev, kajti tudi nemški civilisti so bili žrtve vodstva lastnega naroda. Prav tako mi je všeč, da zgodba Liesel in njene družine ni kdo ve kako izjemna in junaška, ampak čisto navaden, trpeč in siv vsakdan ljudi, ki med vojno iščejo ravnovesje med tem kar je prav in kar je zanje varno.
Knjiga je dobra, ni pa pri meni med samim branjem dosegla takšnega učinka, kot ga ima očitno na večino bralcev. Zelo mi je všeč pripoved s strani smrti, pa tudi sama dinamika jezika in slog, na splošno pa je bila knjiga zame dokaj povprečna ali pa malce nad povprečjem. Moram pa priznati, da zdaj, ko šele po nekaj časa pišem tole recenzijo, ugotavljam, da je name vendarle naredila večji vtis, kot pa sem mislila v samem trenutku, ko sem jo prebrala. Morda ravno zato, ker ni nič posebnega, pa v tej svoji "navadnosti" tako tragična. Nenazadnje smo tudi mi vsi, vsak zase, precej navadni in redko kdo je "nekaj posebnega" v večji sliki človeštva, čeprav smo posebni vsak zase. In ravno to, da je vsaka žrtev le zrnce v pesku, na videz izgubljen v množici in nepomemben, a na drugi strani tako zelo vreden del sestavljanke, tako zelo poln življenja in načrtov, postavi grozote vojne spet v drugačno luč. Vesela sem, da sem knjigo končno prebrala.
LP
Ajda