Lege življenja je knjiga, ki je na moji polici od leta 2020, ko mi jo je priporočila prijateljica Eva. V tem času je knjiga dobila kultno mesto že v treh TBR videih, čemur smo se pred tedni prav dobro nasmejali, izbor za knjižni klub @mamainljubljana pa me je spodbudil, da jo vendarle preberem. In vesela sem, da je končno za mano.
Knjiga št. 8/100
Julian Barnes - Lege življenja
Ocena: 3,5/5
Julian Barnes je leta 2008 po kratki a hudi bolezni izgubil ženo in to je knjiga o žalovanju, pa tudi o balonarstvu. Kako gre to skupaj? Ne vem, a očitno se je avtorju zdelo, da vendarle gre.
V prvem in drugem poglavju spoznamo življenjske zgodbe zanimivih zgodovinskih osebnosti, ki so bile na tak ali drugačen način povezane z balonarstvom, v zadnjem pa avtorjevo konkretno osebno izkušnjo z izgubo žene. Prispodoba leta z balonom, iskanja prave lege, smeri, višine, izgubljanja globine... Se izvrstno poveže z avtorjevim iskanjem nove smeri, prave lege, z izgubo globine... Po smrti žene, ki jo je neizmerno ljubil. Na videz nesmiselna povezava se torej vendarle poveže v nek smisel. A kljub vsemu, sem se skozi prvi del prebijala dokaj s težavo.
Ne glede na to, da so zgodbe Freda Burnabyja, Sarah Bernhardt in Nadarja nadvse zanimive, avtor med njimi na začetku tako preskakuje, da ima bralec na trenutke težavo s prepoznavanjem, za koga sploh gre. Ko ujameš avtorjev ritem, postane pripoved tekoča in polna zanimivih dejstev, a kljub vsemu se mi je zdelo, da berem nekaj, kar v knjigo o izgubi ne spada.
Zadnje poglavje mi je bilo najbolj všeč, saj je avtor res iskreno spregovoril o svojih stiskah po ženini smrti. To se mi zdi še vedno tema, ki se je izogibamo, četudi se bo s smrtjo slej ko prej srečal vsak od nas. Vsakdo, ki si upa o tem spregovoriti, tako opravlja izjemno pomembno nalogo.
Všeč mi je, da je zelo konkretno spregovoril o tem, kako je v teh časih še vedno za copatarstvo označeno to, da ima moški svojo ženo rad, da z njo rad preživlja svoj čas. O tem sva ravno pred dnevi govorili z @letters_from_jeddah in ubesedil je točno to, kar sva izpostavili midve. Zakaj v tem času ljubezen ni več vrednota? Zakaj bi se morali obnašati, kot da smo v zvezah ujeti, priklenjeni, nesvobodni?
Deli, v katerih govori o tem, kaj vse v njegovem življenju po izgubi manjka. Kaj vse pogreša. Kaj vse ne bo nikoli več enako... Ti deli vsakomur, ki ima v življenju osebo, s katero namerava preživeti preostanek svojega življenja, sežejo naravnost tja nekam med organe in se malce poigrajo z njegovim želodcem. Priznam, da sem se ob teh delih res začutila avtorjevo bolečino. Predvsem zato, ker svojega zakona ni predstavljal kot neke idealistične zveze, kot nezdrave soodvisnosti, ampak je odnos predstavil, kot tovarištvo, skupek zelo osebnih trenutkov, navad, šal, ki si jih med seboj delita dva, ki se imata neskončno rada. Vsekakor je knjiga zelo dober prikaz žalovanja, zdi pa se mi, da če si bral knjigo Erice Johnson Debeljak, morda tale izpoved izpade malce medlo, četudi je bolj po mojem okusu, kot Ericina. Knjiga na noben način ni slaba, ne zdi pa se mi, da spada med 100 najboljših knjig 21. stoletja, kot je sklenil The Guardian. A to je vendarle moje subjektivno mnenje. Je pa delo v vseh pogledih izjemno zanimivo.
LP Ajda